Življenje je gotovo veliko lepše, če je tudi pestro. Lepo je biti doma, lepo pa je tudi oditi od doma in poten spet priti domov. Če se to oboje lepo izmenjuje, smo seveda najbolj zadovoljni. Včasih pa tega izmenjavanja ni, posebno še takrat, ko postaja človek vedo starejši. In kaj potem?
Gospa pri petinosemdesetih letih postaja vedno bolj negotova pri hoji in vedno bolj jo muči vrtoglavica. Dolgo časa je trajalo, preden je sprejela palico kot pomoč pri hoji, rolatorja ali hojce seveda še ni pripravljena sprejeti. Kaj bodo pa ljudje rekli! Večkrat je že padla, pred kratkim spet in seje potolkla po obrazu. Sestra ji je svetovala, naj raje ostane doma, da ne bo spet prišlo do kakšne nesreče, pa ji je precej jezno odgovorila: »Ne, to pa ne! Ali bom potem samo doma?« Ne vem kako se bo nazadnje odločila. Odločiti se mora sama zase in seveda sprejeti posledice.
Veliko ljudi poznam, ki skoraj ne pridejo ven iz svojega doma, pa pri njih sploh nimaš občutka, da so izolirani in ne vedo, kaj se dogaja v svetu. Z ljudmi komunicirajo po telefonu, v zadnjem času vedno bolj tudi po internetu, sprejemajo obiske in se veliko pogovarjajo. Najlepše od vsega pa je, da niso zagrenjeni. Ne tožijo, kako so sami, nikomur nič ne očitajo in prav zaradi tega ljudje radi prihajajo k njim. Življenje pač postaja drugačno, res sicer bolj omejeno da dom, pa vendar odprto za cel svet.
Starejši ko postajamo, bolj ostajamo samo doma. Od vsakega človeka samega pa je odvisno, kako bo to sprejel. Kot nekaj zelo tragičnega, ali pa kot neko novo priložnost za človeško dozorevanje.
Tudi sama ostajam vedno več doma. Nič hudega mi ni. Vedno znova se spomnim na svojo mamo. Bila je hud srčni bolnik, stanovali smo v četrtem nadstropju brez dvigala. Nič drugega ji ni preostalo, kot da je bila doma. Prav nič ni tožila. Vedno znova se spomnim nanjo in sem hvaležna za vse, kar sem se od nje naučila.
