Gotovo smo že kdaj slišali to željo; »Samo da bom shodil!« Morda pri nekom, ki je na primer po prometni nesreči ležal na Zavodu za rehabilitacijo in je potem po dolgem času in po mnogih naporih res shodil. Kakšno veselje! Brez te iskrene notranje želje in brez tolikšnega prizadevanja, da shodi, bi morda prej obupal in ne bi bilo nič. Res se je splačalo vztrajati ob tej veliki želji.
Nekoliko drugače se vsa stvar odvija pri starem gospodu, ki gre v dom, ker doma sam ne more več živeti. Žena mu je pred dobrim letom umrla, otroci ne živijo v istem kraju, vedno bolj nebogljen postaja in se komaj še premika. Zdaj odhaja v dom in računa na tamkajšnjo fizioterapijo. Ne samo on, tudi njegovi otroci. Saj razumejo fizioterapijo v domu tako, da ljudi spet usposablja za normalno življenje. Zato tudi on ves čas ponavlja: »Samo da bom shodil.« in bo spet tako kot prej. Pa ne shodi in tudi nikoli več ni tako kot prej. Vedno bolj je razočaran, enako tudi svojci. Zaradi tega razočaranja pa je tudi vedno bolj nezadovoljen v domu.
Dve podobi iz realnega življenja okrog nas. Če natanko premislimo, gre za dve precej različni situaciji. Mlad, zdrav človek ima po nesreči precej drugačne možnosti, da se mu stanje izboljša, kot star, nebogljen človek, ki mu organi počasi drug za drugim odpovedujejo in se poslavlja od življenja. Vsa umetnost je pravzaprav v tem, da zaslutimo in zaznamo, kaj je pri meni možno in kaj ne, da si ne delamo utvar in ne pričakujemo nekaj nemogočega. Škoda je izgubljati energijo v prazno, kjer že od vsega začetka ne moremo pričakovati uspeha.
Seveda je zelo normalna želja »Samo da bom shodil« pri vseh, tudi pri nekom, ki ne bo nikoli več shodil. Seveda si to lahko iz srca želi in se spominja časov, ko je lahko tekal okrog. Če zna biti za to hvaležen, je še toliko bolje. Dobro pa je, če ostanemo ob tej želji vendarle realni in ne pričakujemo nemogočega. Takšen življenjski realizem nam lahko zelo pomaga živeti.
