Saj nič ne poje

O hrani lahko govorimo na veliko načinov. Mnogi po svetu je nimajo in stradajo. Hvaležni bi bili pogosto za to, kar ljudje na drugem koncu sveta vržejo v smeti. Kje drugod pa je glavni problem to, kako bi lahko ljudje, ki imajo vsega dovolj, manj pojedli, ker bi bilo to veliko bolje za njihovo zdravje. Vmes med tema dvema skrajnostma pa je seveda še veliko različic.

            Prav poseben problem predstavlja hrana v času bolezni, še prav posebno pri hudo bolnih. Včasih je res prav, če bolnika skoraj malo prisilimo, da dovolj poje, da spet pride k močem. To pa nikakor ne velja za vse hudo bolne in umirajoče. Ko se življenje izteka, je tudi potreba po hrani manjša in prisiljeno hranjenje lahko predstavlja veliko obremenitev za bolnika. Tudi če ga na silo hranimo, njegove bolezni ne bomo zaustavili. Potem se zgodi, da ta hrana bolj pomirja tiste, ki so okrog bolnika, kot bolnika samega. Svojci imajo občutek, da so res do konca vse storili za bolnika. Kaj bi na vse to rekel bolnik sam, je drugo vprašanje. Pogosto niti ne more več govoriti, pa tudi nima prave priložnosti, da bi lahko bil čisto iskren.

            Pravili so mi o stari gospe, ki je imela raka in se ji je življenje iztekalo. Doma je hčerka zelo lepo skrbela zanjo. Potem pa je nekega dne nehala jesti in v hiši je nastal preplah. »Sedaj pa nič več ne poje. Pa saj je ne moremo pustiti kar tako.« Približno tako so njeni razmišljali in jo na vrat na nos peljali v bližnjo bolnišnico, kjer so jo sprejeli in ji takoj nastavili infuzijo. Ponoči je gospa umrla. Malo drugače sicer, kot je želela. Želela je umreti doma.         

            Takšnih in podobnih zgodb slišim zelo veliko. Nikomur bi si ne upala očitati, da ravna tako kot ta hčerka. Zelo težko je vzdržati v trenutku, ko ne moreš nič narediti. Če pa bi se o tem več pogovarjali, bi morda sem in tja komu le omogočili, da bi ostal do konca tam, kjer želi, doma, in ga ne bi v zadnjem trenutku pošiljali v bolnišnico.  

Deli.