Se vam je že zgodilo, da ste kdaj komu kaj podarili, pa je bilo to potem čisto napačno sprejeto? Meni se to sicer ni zgodilo velikokrat, nekajkrat pa le. Nič hudega nisem s tem mislila in pri tem prav gotovo nisem imela nobenega skritega načrta.
Lani v jeseni sem izdala knjigo »V dom – zakaj pa ne?«. Z njo sem predvsem želela spodbuditi ljudi, da začnejo razmišljati o svoji starosti že prej, in razbijati predsodke o domovih, ki so povsod še zelo prisotni in naredijo veliko hudega. Res nisem nikogar hotela siliti v dom, samo pogovor o tem sem želela sprožiti. Nekaterim prijateljem in znancem sem knjigo tudi z veseljem podarila. Verjetno jo je marsikdo od njih pokazal še komu in večinoma sem dobila pozitivne odmeve.
Ena od znank je nič hudega sluteč dala knjigo prebrati tudi svoji mami, ki je nekako mojih let. Nobenih zahrbtnih misli ni pri tem imela. Mama je knjigo zelo hitro prebrala in nato ogorčena telefonirala hčerki: »Kako si drzneš prinesti to knjigo v mojo hišo! Saj vem, spraviti me hočeš v dom.« Ne, moja znanka tega gotovo ni hotela. Nikoli se tudi nista pogovarjali o domu, tudi ne o tem, kako bi želela živeti potem, ko bi postala še bolj betežna in bi bila težko sama kos vsakdanjemu življenju. Zdaj je že nekaj let vdova in živi sama v hiši. Otroci so se poročili in odselili, nekateri kar daleč stran.
Žal ml je bilo, da sem to gospo s knjigo tako vznemirila. Tega res nisem želela. Tudi hčerka ji ni hotela ničesar vsiljevati in jo o nečem prepričevati. Knjigo ji je pokazala tako, kot jo pokaže vsakemu drugemu človeku.
Premišljujem, kaj je to gospo tako zelo vznemirilo. Morda pa sama čuti, da bo enkrat morala storiti ta korak in se odločiti za dom ali kaj podobnega. Tako kot večina ljudi je doslej živela z mnogimi predsodki o domu in zato je težko kar naenkrat spremeniti odnos do njega. Poleg tega pa verjetno nerada misli na čas, ko vsega ne bo zmogla več. Upam in želim, da si bo znala urediti življenje tako, kot je zanjo najbolj prav.
