Včasih mislimo, da moramo nujno nekoga prepričati, da se bo odločil tako in nič drugače. Zdi se nam, da človek sam ne vidi vseh razsežnosti problema in mu moramo to dopovedati. Počutili bi se krive, če tega ne bi naredili.
To se največkrat dogaja ob ljudeh, ki so nam blizu. Za te nam je seveda še teže, ko gledamo, kako »se ne znajo« odločiti tako, da bi jim bilo laže. Morda je to najteže doživljati ob svojih otrocih. Zato je razumljivo, da mame in očetje poskušajo prepričevati svoje otroke.
Pa tudi sicer v življenju je tako, da nas včasih zamika, da bi nekoga za nekaj prepričali. Velikokrat nam to ne uspe in takrat smo skoraj užaljeni, ker drugi ne zna ali noče poslušati dobrega nasveta.
Ob tem se pogosto spomnim na duhovnika, ki je razmišljal takole: »Sem pričevalec, ne prepričevalec. Govorim o tem, kar mi veliko pomeni, in skušam to ljudem, ki jih srečujem, pokazati tudi s svojim življenjem. Potem pa prepustim, da sprejmejo ali ne. Na nikogar se ne jezim, če ne sprejme. Svobodno se lahko odloča.ne obremenjujem se s tem, kakšno so ljudje in kako jim ni nič sveto. Vem samo, da moram biti jaz sam zvest in dosleden.«
Lepo mi je bilo poslušati tega duhovnika. Koliko vere je v njem! Ve, da ni on tisti, ki ureja svet, da to dela Nekdo drugi. On je le drobcen kamenček mozaika v tem svetu in ta kamenček mora biti dober. Morda bi bilo na svetu res drugače, če bi več pričevali s svojim življenjem in manj prepričevali?
Poznam ljudi, ki so zelo zavzeti v delovanju za boljši svet. Neprestano so v akciji. Takšnih ljudi sploh ni tako malo in človek bi si mislil, da mora biti svet res že dober. Pri tem pa prav ti ljudje največkrat pozabijo, da je treba vedno začeti pri sebi, v najožjem krogu. In biti pričevalec je pomembneje kot biti prepričevalec.
