Pri zaprtih vratih – bela, nedelja Božjega usmiljenja

Malo še verjamemo, če sploh še kje in komu. Imamo  razloge za to, ki so utemeljeni in dejstva nas svarijo pred naivnostjo. Potem se obregnemo še ob politiko, o kateri že kar pregovorno pravimo, da laže. Epidemija dodaja svoje, ko nas napovedi, ki jih izsiljujemo, ker pač hočemo odgovore, spet puščajo na cedilu, spet lažejo, kot to potem sklenemo. Že malo utrujeni, predvsem pa glede na siceršnjo razvajenost, precej naveličani, že tako ali tako temačnega pogleda, vse vidimo še temnejše. K temu poleg vsakdanje epidemiološke in politične stvarnosti, ki nas obdaja, dodajajo še svoje naše, čisto osebne stvari, ki nespremenjeno glede na zunanje okoliščine, posegajo v naše življenje. Opravičeno lahko rečemo, da gre za težke čase, ki pripomorejo tudi k temu, da pojenjuje vera. Ko je težko ali celo nevarno verjeti, je zagotovo še toliko težje verovati. Gre za čase, ki pa vendarle niso veliko drugačni od katerihkoli drugih, tudi od tistega ob začetku Cerkve ne. 

Tomaž iz današnjega evangelija nam je blizu, njegov »ne bom veroval« nam je še kako razumljiv. Tudi apostoli »za zaprtimi vrati iz strahu« nam niso daleč. Iz strahu, morda ne toliko pred ljudmi ali pa tudi, kakor pred okužbo ali čim drugim. Vsakdo bi lahko tu dodal nekaj svojega; bolezen v družini, krhanje odnosov, samoto, neuspeh v politiki, polomijo v gospodarstvu in še veliko drugega, s čimer se slej ko prej zapiramo in ob čemer tudi sami pripomoremo, da se krepita negotovost in strah.  Vse to so tista »zaprta vrata« takrat, tisti »ne bom veroval« tisti trenutek takrat, tisti …. moj trenutek sedaj.

Jezus pa je prišel »pri zaprtih vratih« in stopil mednje, Tomaža okaral z »bodi veren« in vedno znova do vseh z »mir vam bodi«.  Tako je prišel, da so bili zmeden in kar niso mogli verjeti, da je res vse, kar se godi. Prestrašeni in zmedeni, morda že obupajoči, postanejo osupli in presunjeni nad nepredvidenim. Ko počasi prihajajo k sebi, uredijo misli, jih prevzame neko temeljno veselje, ki ni vzhičenost, temveč stvarni življenjski optimizem, na katerem začno graditi. Ni jim lahko, začno se preganjanja, javljajo se nekateri, ki vnašajo razdor a oni so enotni, pogumni, notranje suvereni, sposobni medsebojnega zaupanja; ljudje, ki verjamejo drug drugemu, ljudje vere.

To je velika noč! Že odprt grob, ki ga najdejo žene, potem, ko so se spraševale na poti do njega, kdo nam bo odvalil kamen. Jezus sredi med njimi pri zaprtih vratih. Nekaj, kar ni bilo moč predvideti, povsem drugo od tistega, kar bi pričakovali, v kar bi lahko upali. Novo, lahko ne ravno lahkotno a verodostojno, opogumljajoče in upanje vzbujajoče.  Takrat in danes, vedno, ker je zmaga življenja nad smrtjo večna. Sicer v marsičem in za prenekaterega v ujetosti časa še nedokončana a na poti k večnosti. Lahko bi rekli, da je velikonočnost našega življenja sredi tega sveta v nekem shizofrenem razpoloženje, kjer se sicer še prepletata Veliki petek in velikonočno jutro, ko dostikrat ni povsem jasno od kod solze, zaradi bolečine ali od veselja. Vsekakor pa polnost življenja, ki vse osmisli, tudi sleherno, še tako težko preizkušnjo. Apostoli so mislili, vsega je konec, žene prej zmedene kot obupane. Vse pa se je šele takrat resnično začelo. 

Včasih ljudje, ki jim skoraj srhljivo pravimo, da so neverni, mislimo pa morda bolj na to, da niso cerkveni,  delujejo izrazito pomirjajoče. Ko se nam zdi, da se je zrušil svet, s svojim »vse še bo« zbudijo upanje, na katerega smo sami že pozabili.

Jezus v današnjem evangeliju ljubeznivo pokara Tomaža s povabilom: «Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Blagodejna spodbuda in učinkovit obliž za še tako globoko rano. Pa kot, da bi ne bilo dovolj. Spregovori še, najprej Tomažu in nato vsem nam: »Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo.« To je moč Velike noči, kakorkoli je že, vse še bo!

Jože Planinšek

Deli.