Z veseljem mislim na gospoda, ki sem ga srečala enkrat poleti. Pripovedoval je, kako so mu pred enim letom operirali raka na črevesju, kako je potem nadaljeval z zdravljenjem, obsevanjem in kemoterapijo in biološkimi zdravili. Zdravljene trenutno še ni bilo zaključeno, počutil pa se je kar v redu. Tako, na prvi pogled tudi nikoli ne bi presodila, da je tako resno bolan.
Potem pa sem ga vprašala, kako so sprejeli bolezen on sam on njegova družina, žena in trije že skoraj odrasli otroci. Rekel je, da so se veliko pogovarjali in nihče ni delal panike, potem pa še dodal: »Najprej sem napisal oporoko, za vsak slučaj, če se bolezen ne bi dobro končala. Uredil sem, kar je bilo dobro še urediti. Potem pa sem vse predal v božje roke. Sedaj mi je veliko laže in sem veliko bolj miren.«
Zelo mirno je deloval na vse, ki smo bili prisotni ob tem pogovoru. V tistem trenutku sem si želela, da bi ga slišali mnogi ljudje, ki jih dan za dnem srečujem. Že ob najmanjši težavi pogosto delajo pravo paniko in si sploh ne znam predstavljati, kaj bi počeli, če bi se jim zgodilo kaj hujšega. Ta gospod v začetku ni vedel, kako bo bolezen potekala in tudi trenutno še ne more vedeti, kako se bo odvijalo naprej. Pripravljen je na vse. Svoje energije ne bo brezglavo trošil v prazno, življenje si ureja tako, da lahko čim mirneje živi. Najbolj pomembno pa je to, da je vse položil v božje roke in živi z zavestjo, da je Bog z njim, ne glede na to, kaj se dogaja.
Prav o tem premišljujem zdaj, ko se bližamo začetku novega leta. Zanimivo je poslušati, kaj vse si ljudje ob tem želijo. Zdravja, uspeha (pa bi težko razložili, kaj uspeh sploh je), zadovoljstva, sreče (za katero največkrat tudi ne vejo, kaj to je) in še marsičesa podobnega. Pa sploh ne bi bilo slabo, če bi nekomu, posebno če je veren, ob začetku novega leta preprosto zaželeli, da bi svoje življenje, kakršno že bo, znal položiti v božje roke. Priznajmo, to ni vedno lahko.
