Živimo v času, ko bi moralo vse potekati zelo hitro in nas zelo vznemiri, ko gre kaj bolj počasi. Navadno nimamo potrpljenja, da bi lepo v miru dolgo časa poslušali ljudi, ki bi radi spregovorili o svoji stiski. Povejo naj hitro, kaj jih teži in morda nam bo tudi hitro padel na misel kakšen nasvet. Za kaj več pa ni časa. No, k sreči se ne dogaja vedno tako, velikokrat pa vendarle.
Na to sem, pomislila, ko je v našo skupino prvič prišel gospod, ki se je zelo lepo vključil v pogovor o starih ljudeh, ki jih zelo pogosto pošiljajo v bolnišnico, včasih že čisto obnemogle, tako da v bolnišnici lahko samo še umrejo. Po eni uri pogovora pa je prišel na dan s svojo čisto osebno zgodbo, zaradi katere je pravzaprav prišel in bi želel, da bi se o njej pogovarjali. Eno uro je z njo čakal, se udeleževal pogovora in začutil, ali v tej skupini lahko spregovori o svoji osebni stiskali ali ne. K sreči je v ljudeh, ki so bili prisotni, začutil, da lahko spregovori, in da jim lahko zaupa. In res so ga vsi pozorno poslušali in se z njim potem zelo naklonjeno pogovarjali. Čutil je, da jim ni vseeno, kako se bo izteklo z njegovo stisko. Vsi so ga tudi povabili, naj še pride.
V tej skupini je našel to, kar je iskal. Ljudi, ki si vzamejo čas in ga poslušajo, ljudi, ki jim ni vseeno, kako je z njim. Nič posebnega se ni zgodilo, nobene dokončne rešitve nismo našli, samo pogovarjali smo se. Resnično pogovarjali. Nikomur se ni nikamor mudilo. Lahko bi bilo tudi drugače in pogosto tudi je drugače. Eno uro pa je preverjal, ali tem ljudem lahko zaupa.
Tega srečanja sem bila zelo vesela. Potrdilo me je v zelo temeljnem spoznanju. Veliko je problemov, ki jih ne moremo kar na hitro rešiti, veliko je težav, ki jih ne moremo kar na hitro odstraniti in še marsikaj podobnega. Vedno pa si lahko vzamemo čas in sočloveka res poslušamo in mu damo občutiti, da nam ni vseeno, kako je z njim in da bi mu radi pomagali. Včasih ta občutek ni nič manj pomemben kot pomoč sama.
