Verjetno bi bilo naše življenje veliko lepše, če bi se znali bolje pogovarjati. Tako redko si znamo jasno in odkrito povedati, kaj mislimo, ne da bi se pri tem žalili. Potem pa govorimo drugim vsenaokrog, kaj je bilo in česa ni bilo in kaj bi moralo biti, namesto da bi to na primeren način povedali človeku, ki se ga to tiče.
Spominjam se pogovora v družbi starejših ljudi, ko so nas spodbudili, da povemo svoje predloge za nadaljnje srečevanje te skupine. Pričakovala sem, da bo kdo kaj predlagal, pa je bilo vse tiho. Tako, kot se to zelo pogosto dogaja vsepovsod. Potem pa me je presenetila gospa, ki je glasno povedala, kar verjetno mislijo mnogi: »Morda bi kaj napisala na listek, tako da ne bi nihče vedel, kdo je napisal. Spregovoriti pa nočem. Nočem, da bi me potem kdo imel na piki.«
Priznam, da sem kdaj tudi sama ravnala tako in sem raje ostala kar tiho in se krila v množici. Šele zdaj, ko sem že v letih, najdem pogum in se oglasim. Le koga naj bi se bala, če sem odkrita in govorim tako, kot mislim, če s svojim govorjenjem nikogar ne prizadenem in tudi nikomur nič hudega nočem. Spodbudim pa lahko druge, da se o neki življenjski temi odkrito pogovarjamo. Žal mi je za vse tiste, ki se pri devetdesetih letih in več bojijo biti odkriti in so potem raje tiho. Ne vem kako se bodo ti ljudje potem upali stopiti pred Boga, če jim je tak problem že to, da bi odkrito govorili z ljudmi.
Seveda je to vedno odvisno od tega, v kakšni skupini se to dogaja. Zelo razumljivo je, da je med tujimi ljudmi človek bolj zadržan in bo raje tiho. Če pa gre za skupino, ki se pozna, ki si je precej domača, je dobrodošlo, če so si ljudje odkriti in si povedo, kaj želijo, kaj jim morda ni všeč, kaj bi se dalo še spremeniti in izboljšati, pa seveda še veliko drugega. Na misel mi prihaja stavek, ki sem ga slišala pred mnogimi leti: »Kako naj vem, da te boli, če ne rečeš ‘au’.« Povejmo si, ko nas kaj boli. Pa tudi, ko smo česa veseli. In povejmo si, kaj pričakujemo od našega skupnega življenja.
