Slavni Kierkegaard je zapisal: »Življenje lahko razumemo samo za nazaj, živeti pa ga je treba naprej.« Z direktorjem in »dušo« Doma sv. Jožef, Jožetom Planinškom, ki to preteklost pozna do obisti, saj jo je dejavno ustvarjal, bova to dogajanje odkrivala in se o njej pogovarjala. Pa ne z namenom idealiziranja dosežkov, ampak predvsem zaradi življenja sedanjega trenutka in pogleda v prihodnost.
Neverjetno je, kako človek po določenem času razume in dojema svoje besede, izrečene v preteklosti. Spominjam se tvoje »modrosti« izpred več kot deset let, ko si nekje približno takole zapisal: »V življenju veliko sanjam. Bojim se trenutka, ko več ne bom sanjal!« Te besede so bile izrečene v kontekstu načrta gradnje prizidka za dejavnost varstva starejših. Kako danes razumeš te besede in seveda, ali jih še vedno podpišeš?
Hvala, da si si jih zapomnil. Čeprav morda niti ne mislim nanje, še vedno razmišljam tako in sem tega vesel. Takrat sem jih izgovoril bolj v luči gradnje oz. stavbe, še ne toliko dejavnosti. Tisto je skoraj lažje. Je že res, da je težko, če ni sredstev in se je treba zadolževati, a nekaj raste in nastaja, kar je videti, s čimer bi se skoraj lahko tudi postavljal. Takrat sem bil morda malo pod pritiskom mnogih, ki so me doživljali predvsem kot gospodarja, zidarja, menedžerja in podobno, jaz pa o sebi nikoli nisem imel take podobe. To niti nisem hotel biti, zato sem vedno znova, kljub tolikemu drugemu delu, želel tudi pastoralno delovati, biti na župniji ali pa iti na misijone. Pa se sanje, zdi se mi, s časom, ko manj ali pa nič ne gradim v materialnem smislu, hvala Bogu, niso končale. Še vedno se bojim življenja brez sanj, a strah počasi usiha, ker se staram in niti ni več veliko možnosti, ko bi bil lahko še brez sanj. Da, podpišem jih še danes, ker so sreča za človeka, še posebej za duhovnika, saj sicer ne vem, kako bi živel, bi bolj životaril.
Pa vendar je prav, da se vrneva na začetek teh sanj, v vizijo – načrt slovenske province Misijonske družbe lazaristov. Ta dokument je dodobra zaznamoval vaše pastoralno delo. Kako konkretno v Celju?
Velikokrat sem razmišljal, kakšno srečo imamo vsi, ki smo doživljali, na primer, slovensko osamosvojitev in nastanek naše, svoje države. Dano nam je tisto, o čemer so sanjali naši predniki stoletja in to v dostikrat povsem brezupnih časih. Osebno sem res vesel samega sebe v tem trenutku naše zgodovine, čeprav ni vse tako, kot bi si morda želel, a je milostno in vsemu navkljub zelo lepo. Tudi lazaristi smo nekako pravočasno in na pravi način izdelali naš provincialni načrt ter kar na osrednje mesto postavili misijonsko delo na sodoben način, tudi v duhovno-prosvetnih centrih ali centrih duhovnosti. Čas je pokazal, da je bilo to vizionarsko, in spet je velika sreča in milost, da se znajdeš ravno v takem trenutku in lahko postaneš del vsega tega. Hvaležen sem sobratom, ki so me potegnili v to, in lahko rečem, da so nudili okolje, kjer se je dalo sanjati in nato tudi ustvarjati. Denacionalizacija nam je prinesla določene možnosti in priložnosti, ki so se srečale še s Slomškovo zamislijo in slutiti je bilo, da bo to moč izpeljati tudi v Celju. Ob diplomski nalogi, ki sem jo naredil iz zgodovine naše družbe na Slovenskem, sem se še posebej navdušil ob dveh stvareh, in sicer nad Slomškovo zamislijo z lazaristi, ki nas je sprejel v Celje in nam izročil domovanje na Jožefovem hribu, in nad Grobljami pri Domžalah. Od takrat me je zamisel Grobelj, kulturnega in duhovnega ter družabnega centra naših sobratov zlasti med obema vojnama, zelo zaznamovala. Kaj vse in kako je tam živelo, je nekaj izrednega in čudovit model pastorale, ne le takrat, temveč tudi za današnji čas. To sem nekako vseskozi vedel in verjel. Ko pa sem spoznal še Tinje na Koroškem z Jožetom Kopeinigom na čelu, pa je bilo verjeti v to ali pa sanjati o tem samo še lažje. Lahko bi rekel, pravočasno so prišle skupaj ideje; iz zgodovine Slomškova zamisel Jožefovega hriba in grobeljska izkušnja, ki je tam ni bilo več moč ponoviti ali oživiti, na drugi strani pa ravno ob pravem času provincialni načrt slovenskih lazaristov in zgled Tinj. Znašel sem se sredi vsega tega pa še vodstvo province mi je zaupalo in tudi to je bila milost, ki sem je bil vesel in sem zanjo iskreno hvaležen.
Tako ta načrt kot tudi tvoje delo črpata navdih iz Vincencijeve karizme. Kaj se ti zdi pri Vincenciju še posebej posrečeno?
Zdi se mi, da danes povsod bežimo iz stvarnosti v teoretiziranje. Nobena naloga ni več naloga, temveč je že takoj problem, ki ga je treba analizirati, soočiti s stvarnostjo in o njem pisati študije. Naloge so bolj ali manj postale problemi, s katerimi se ukvarjajo doktorske disertacije, ne pa izziv za delo. Spopad kot delo pride na vrsto šele nazadnje, če sploh. Vincencij pa je konkreten, stvari vidi, kot so, in se jih loti, ne v teoriji, temveč konkretno z delom. Res se mi zdi, da je Vincencijeva zamisel odzivno življenje in to na vseh področjih, tako na duhovnem kot socialnem, kulturnem ali katerem koli. Pri tem pa je izredno to, s kakšno intenziteto odgovarja na probleme, resnično gara, a nikoli ne napada. Zdi se mi, da smo v tem danes zelo drugačni, po navadi že vso energijo porabimo za kritiziranje stvarnosti okrog sebe in nam je malo ali pa nič ne ostane za delo, s katerim bi lahko to stvarnost spreminjali. Vincencij pa dela, in ko vidi novo nalogo ali izziv, še bolj dela. Nič ga ne vrže iz tira in vedno ponavlja, to je treba storiti in onega ne opustiti. Seveda pa mirno in načrtno, brez zaletavosti in potrpežljivo, bo že čas prinesel svoje. Tu je Vincencij izreden in ne znam si ga predstavljati v neki miselni struji, kakšnem gibanju, sploh pa ne v kakšni vzhičeni duhovnosti.
Večkrat poudarjaš Vincencijevo odzivnost na življenje, konec koncev je to tudi vodilo te številke Zvona in simpozija o Vincenciju v naši hiši. Tisti, ki te že dlje časa poznamo, vemo, da si sam izredno odziven na trenutke, dogodke in ljudi, s katerimi se srečuješ v življenju. Lahko tvegam idejo, da je tvoja odzivnost povezana z okoljem, iz katerega izhajaš – Zibike, kmečko okolje, delo na zemlji …
Težko si predstavljam kolikor toliko uresničeno življenje brez korenin, brez gnezda, pri tem pa niti ni tako zelo pomembno, kakšno je to gnezdo ali so korenine, kakor veliko bolj, da so. Z odraščanjem vlečemo iz obojega tisto, kar čutimo, da je bilo dobro, in se učimo ob tistem, kar čutimo,da je bilo morda narobe. Vse je človeku lahko v blagoslov ali pa v prekletstvo in samo od nas je odvisno, v kaj nam bo. Da, Zibika in dom sta zame velik blagoslov. Pa ne zaradi kakšne posebne romantike, te je bilo bolj malo, kakor veliko bolj zaradi pristnega in neposrednega okolja, kjer smo lahko bili to, kar smo, čeprav si pri tem nismo bili vedno všeč. Pa si tega nismo kaj dosti pripovedovali, izlivali kakšnih čustev in bili vzhičeni. Smo se pa in se še vedno zaznavamo.
Meni se zdi najlepše, ko določenih stvari ni treba pripovedovati, ko jih kar zaslutim ali pa jih zasluti drugi. To ni bilo vedno enostavno, mi je pa danes izredno dragoceno, zato nimam rad poceni besedičenja. Lahko bi rekel, da nisem človek embalaže, zato imam lahko tudi težave.
Bližje mi je konkretno. Tudi v oznanjevanju se mi zdi, da smo premalo pristni in preprosti, da polovico moči porabimo za ovinkarjenje in embalažo in nam je potem zmanjkuje za neposredno, čisto in jasno. Ne gre mi v glavo na primer duhovnost ali izobraževanje za izobražence, to je lahko le ponaredek pristnega. Kmečki človek je bil velikokrat sicer malo izobražen, a neverjetno moder. Zdi se mi, da bi bila modrost tista, s katero bi se Vincencij danes najbolj ubadal.
Vincencijeva karizma, načrt lazaristov in tudi tvoja odzivnost so se torej združili pod streho ustanove – Doma sv. Jožef. Kot sam praviš, večkrat – predvsem pa v skrbeh –, ko so tudi noči kratke in prebedene, »pocukaš za rokav« svoje najljubše priprošnjike, ki tudi bdijo nad našo dejavnostjo. Kdo so ti in kaj se pogovarjaš z njimi?
Sv. Jožefu, on ve kolikokrat, pravim: »Poglej, cerkev ti je tu posvečena, hrib se imenuje po tebi, Dom smo ti zaupali, dvorana se imenuje po tebi, jaz nosim tvoje ime, daj, nas ja ne boš spregledal.« Zanimiva druščina svetnikov se je nekako povezala tu na hribu in so si pravzaprav zelo podobni. Vincencij je človek dela, ne govorjenja, to velja enako ali pa še bolj tipično za sv. Jožefa. Nobene besede ni zapisane v Svetem pismu, ki bi jo Jožef kdaj spregovoril, da bi bil mutast, pa tudi ne. Slutimo pa, da je bil delaven, zvest, notranje močan in prav zato tako blizu preprostemu človeku. Ni čudno, če so si ga toliki izbrali za zavetnika in tudi mi imamo srečo z njim, lepših poimenovanj in z globljo vsebino ne bi mogli imeti. Tudi sv. Emi smo posvetili zdaj zelo lepo kapelo v varstvu starejših in radi se ji priporočamo, tudi meni osebno je zelo blizu. Za nas niti ni toliko Ema Krška, kot bolj Ema Pilštanjska, torej naša, ki pozna naše kraje in ki ji tudi poslanstvo, ki ga vršimo, ni tuje. Še posebej pa mi je dragocena fizična prisotnost blaženih Slomška in Grozdeta v spravnem oltarju naše cerkev. Slomšek je sploh blizu Vincenciju in je bil izrazito navdušen nad njim; prav na hribu sta se srečala, zelo podobna v razmerju do svojih narodov in domovin. Kar je bil v svojem času Vincencij za Francijo, je bil Slomšek za naše kraje. Oba pa sta bila v sicer različnih časih tako dobro vanje postavljena, da sta enako zanimiva in sodobna tudi danes. To velja tudi za Lojzeta Grozdeta. Ko sem prebiral njegove pesmi, sem bil presunjen, kaj je ta fant že v tako rani mladosti nosil v sebi, razmišljal in koval. Pomenljivo mi je bilo tudi to, kako so se mladi odzivali na njegovo misel, ko smo pripravljali recital o njem, in kako jih je nagovorila. Mi Slovenci imamo res srečo z našima blaženima Antonom Martinom Slomškom in Lojzetom Grozdetom. To nista lika v oltarju, daleč od človeka, to sta v življenje, svet in Boga vpeta človeka. Premalo ju izkoristimo. Da, poleg Matere Božje je kar nekaj svetnikov in blaženih, ki so nam še posebej blizu tu na hribu, se jim nenehno priporočamo in nam njihova prisotnost daje gotovost pri našem delu in zaupanje v prihodnost. Z njimi se človek lahko vse pogovori.
Vem, da ti tudi veliko pomenijo številne molitve in žrtve posameznikov kot tudi skupnosti, ki nas in našo dejavnost neutrudno spremljajo in molitveno podpirajo. Kaj bi jim sporočil ob tej priložnosti?
Dvajset let delovanja ni veliko, pa vendarle je pomenljivo in še zdaleč ni le sad neke iniciative, domiselnosti koga ali pa le naključij, temveč tudi predane molitve in žrtev, ki so vtkane v to hišo in dejavnost. Duhovno zaledje je izrednega pomena in zdi se mi, da pridobiva v zavesti ljudi, še posebej mladih. Kakor koli že, mladi radi slišijo, da kdo moli za njih ali pa celo prosijo za to. To daje gotovost, notranjo umirjenost in zaupanje in človek ni v strahu, ker ve, da ni sam, da je z njim Bog, da so z njim svetniki, da so z njim drugi, ki molijo zanj. To je velika sreča in sem prepričan, da smo je pri našem delu v Domu vedno znova deležni, tako od ljudi, ki so nam blizu, ki nas imajo radi, in še posebej od mnogih, ki morda na zunaj ne naredijo česa takega, kar bi bilo videti, so pa vdani s svojo molitvijo, žrtvijo in dobro mislijo. Prav ob tej razsežnosti življenja je treba vedeti, da ne vemo, kdo je najpomembnejši pri kakšni stvari in na primer sad katerih je Dom sv. Jožef. Morda prav molivcev, ki ničesar na hribu niti niso doživeli ali pa videli. Mnoge tako iz župnije kot stanovalce ali pa od drugod, iz redovnih skupnosti, posameznike in celotne skupnosti slutim, vem zanje. Tudi naši stanovalci so zelo delovni na tem področju. Redno, čisto vsak dan skupaj molijo v lepem številu, rožni venec ali dva, po namenu naše ustanove, našega dela in tudi za vse, ki k nam prihajajo na različne prireditve in dogodke. Zavedam se, da vršijo enako ali pa še bolj pomembno poslanstvo, kot še tako dober in slaven predavatelj, ki ga povabimo, da nam spregovori. To daje naši hiši značaj duhovnega žarišča, kjer imajo odločilno vlogo ljudje, ki jih javno mnenje marsikdaj že postavi na stranski tir, pa vendarle opravljajo izredno veliko in odločilno delo. Če in kolikor nam uspeva misijonskost naše dejavnosti, je to delo duhovnega zaledja, skritih duš od blizu in daleč, ki so zagotovo tako mogočna stavba, kot jo je sicer videti v naravi, in jubilej je praznik hvaležnosti še posebej vseh in za vse te.
Mnogo je zgodb in usod tako posameznikov kot tudi skupin iz Slovenije in tujine, ki so se v tem času zavrtele v Domu sv. Jožef. Različni potrkajo in so sprejeti pod našo streho, od cerkvenih, pastoralnih pa tudi do sicer popolnoma civilnih ali javnih ustanov. Ampak zdi se, da se vsi, posebej še slednji nekje zavedajo ali pa vedo, da so vendarle sprejeti »pod cerkveno streho«. Mnogi temu rečejo odprtost, razumevanje drugačnosti, nam pa so ti ljudje še posebej dragoceni, a ne?
Opazoval sem Dom prosvete v Tinjah na Koroškem, ki je hiša dialoga med slovensko in nemško govorečimi, ob tem pa v našem okolju čutil neko drugo razdvojenost. Začutil sem, da mora biti duhovno-prosvetni center v našem okolju najprej kraj dialoga med različno mislečimi in še posebej prostor, kjer ne delamo toliko na tem, da se razumemo, kot na tem, da se spoštujemo. Naša družba je sorazmerno močno razdeljena na zelo različnih področjih, tudi med cerkvenimi in necerkvenimi. Ne vem, zakaj bi se obojni ne mogli spoštovati, drug od drugega učiti. Zdi se mi, da bomo že kar uspešni, če na primer necerkvenim ne bomo skazili podobe o Cerkvi. Naše okolje, zlasti starejša in tudi srednja generacija je polna predsodkov, pri mlajših je, hvala Bogu, tega že precej manj. Misijonski značaj naše dejavnosti je lahko zelo širok, morda je še posebej pomemben tam, kjer bi si najmanj mislili. Dostikrat vidimo določene probleme in se nam niti ne sanja, kje je njihov vzrok. Po navadi tam, kjer bi najmanj pričakovali. Razveseljivo je, ko človek ob različnih skupinah ali pa posameznikih, ki se nam zdijo daleč, spozna, da smo si veliko bližji. Skupaj moramo priti, si v neposrednosti zaupati in velikokrat lahko ugotovimo, da je vsa naša oddaljenost ali pa razdeljenost v predsodkih. Če naša hiša količkaj pripomore k razbijanju takšnih predsodkov, sem tega iskreno vesel, je že smiselna. Pri tem se ni treba prilagajati, se iti neko narejeno odprtost, skrivati verski značaj ali kakor koli skrbeti, da koga ne bi ogrožali, kakor veliko bolj biti preprosto čim bolj uresničeno to, kar si. Dom v naslovu ni slučajno in ne sme biti le tam zapisan, dom je kraj, kjer je vsak in vedno sprejet, tudi če je kdaj malo ali pa precej drugačen. To je vodilo, ob katerem vem, da smo še daleč do njegove zadostne uresničitve, a je vodilo, življenje je pa najprej in predvsem pot.
Večkrat poudarjaš, da se krščanska duhovnost začne v pristnem stiku s človekom, da ga v danem trenutku poslušaš in skušaš razumeti in se mu celostno posvetiš. To tudi večkrat poudarjaš sodelavcem v Domu. Kako torej povezati vsakodnevno opravilo, dolžnost na eni strani in duhovnost na drugi?
So bili časi in so bila okolja, verjamem, da so še, ko je bilo to nekaj samo po sebi umevnega, ko nihče ni o tem razmišljal, kaj šele študiral, temveč je kar bilo. Tu se mi zdi Vincencij, naš ustanovitelj, neverjeten, največji. Njegove kreposti, ki so tudi naše vincencijanske kreposti (preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje in gorečnost), so odgovor na zastavljeno vprašanje. Vsi govorimo, kako smo pod pritiskom časa in potem je pač vse tako, kot je. Vendar to ne drži povsem. Lahko je malo časa, pa če ta vsebuje vse, kar so naštete kreposti, ga je povsem dovolj. Mar ne čutimo ljudi, s katerimi je lepo, in tudi če smo malo in poredko z njimi, nam pustijo sled, ki ostaja. Kot čutimo lahko tudi druge, s katerimi smo sicer dolgo skupaj in dlje ko smo, težje je, manj ostaja. Tudi v družini je podobno, ni toliko pomembno, koliko časa imamo za druženje vseh, kot kako se družimo. Ko dolžnost prežme duhovnost, vsebina in žar, to neha biti vprašanje, ker dolžnosti ni več, je le še življenje. Stvari, ki so več kot le to, kar so, so prave za nas in za druge, so resnične in trajne.
Poleg skrbi za sodelavce Doma si kot direktor tudi v nenehnem stiku z drugimi organizacijami, tako na cerkveni kot civilni ravni. Katere od teh bi še posebej izpostavil?
Marsikaj me zanima in morda sem dostikrat vpet v preveč stvari, da potem nobena ni izvršena v polnosti. To je slabost, je pa tudi v tem določena prednost. Včasih se sprašujem, kako bi, če bi toliko različnih stvari ne počel, vršil svoje poslanstvo v ustanovi, ki sama v sebi ne more živeti, temveč je usmerjena navzven. Sicer pa, kaj bi šele bilo, če bi dobil občutek, da sem kaj v polnosti izvršil. S popolnimi ljudmi težko shajamo. Tak je značaj tudi duhovniškega dela, človek mora biti poročen z njim, sicer bo imel vedno težave. Tu imamo duhovniki srečo, ker smo lahko povsem na razpolago svojemu poslanstvu, kar pa nam olajša prenekatero delo. Obstaja neka zakonitost, da več stvari ko počneš, lažje jih počneš, ker se mnoge prepletajo. To je podobno, zdi se mi, kot pri tujih jezikih. Če znaš le svojega, se ti zdijo vsi drugi neskončno težki in povsem neznani, nekaj, česar se bojiš. Ko znaš vsaj še enega, strah izginja in že zaslutiš naslednjega, ko jih nekdo zna več, se mu naslednji menda kar sami odpirajo. Ne vem, kaj bi posebej izpostavil od tega, kar še počnem. Močno me je zaznamovalo misijonsko delo, zato z veseljem urejam Misijonska obzorja in z njimi živim tudi to razsežnost. Zanimala me je literatura, saj sem želel in kakšen mesec celo študiral primerjalno književnost, zato mi je Mohorjeva zelo pri srcu, pa še kot Misijonska hiša v Celju je tudi ta Slomškova ustanova.
Tvoja ljubezen je že od mladih kaplanskih let tudi ljudski oder, delo z mladimi in nasploh kulturno udejstvovanje. Kulturo dojemaš predvsem kot vstopno točko za pastoralo in oznanjevanje. Lahko to nekoliko bolj obrazložiš?
Že dolgo časa se mi zdi, da je veliko več ljudi, kot si mislimo, tako ali drugače odprtih do Cerkve, morda celo pripadnih, čeprav jih dostikrat, nekaterih kar redno, ni k nedeljski maši. Maša ni več edini pokazatelj cerkvenosti, čeprav nikakor nočem reči, da je postala drugotnega pomena, še zdaleč ne. Zapoved nedeljske maše ostaja to, kar je. Vprašanje je le, kaj narediti z veliko skupino ljudi, ki ostaja zunaj nje, pa vendarle ne »zunaj Cerkve«, še posebej z mladimi. Verouk je že sam po sebi težko vprašanje, s samim izrazom spravlja vero na področje učenja in jo nehote izriva iz življenja, kar bi sicer morala biti, oziroma preprosto je. Predstavljajte si, koliko mladih bo prišlo, če jih bomo povabili k verouku, sicer za odrasle ali mlade. Odgovor je hiter in dosti jasen. O vsem tečejo debate, so napisane študije, rešitev je pa malo. Tu, se mi zdi, je dobro pogledati v preteklost. Na župnijah so živele bratovščine, društva, ki so združevala ljudi, tudi mlade. Skoraj ni večje župnije iz predvojnega časa, ki bi ne imela svojega društvenega doma. To je tisto, kar me je nagovorilo v naših nekdanjih Grobljah in še marsikje. Sobratje in sicer duhovniki so bili tudi pevovodje, režiserji, avtorji tega in onega. Osebno sem prepričan, da je to pot tudi za danes. Zahteva sicer celega človeka, a ni zaman. Če pogledamo še stanje kulture danes, oziroma kaj se ponuja in prodaja kot kultura, začutimo, da je ukvarjanje z njo za misijonski nagovor sodobnega časa in prostora nuja. Tako zelo smo pod vtisom modernega, da smo postali že zakompleksani. Sam sem imel kar nekaj težav s tem, ko ničesar nisem razumel. Je treba kar malo poguma, da pobrskaš po preteklosti, sežeš po »preživelih« načinih dela, a ni zaman. So stvari, ki so vendarle večne, in tudi ljudje, še posebej mladi, niso tako drugačni, kot jih drugačne delajo študije, mediji in elitistični trendi. Druženje, a ne kot samemu sebi namen, temveč z globljim odnosom do soljudi, ob igri, resni ali zabavni, petju in ne nazadnje tudi ob hrani, je tisto, kar spreminja razosebljen in popredmeten svet in mu je verodostojna alternativa. Molitev in slej ko prej tudi maša za mnoge v njem postane del, ki ga ni več moč zanemariti. Smeri so se malo menjale, vsebine pa ostajajo iste. Včasih so ljudje, še posebej mladi potrebovali druženje, ko so se kje že počutili malo utesnjene v tradicionalni strogi katoliški vzgoji, danes pa preko druženja v različnih dejavnostih prihajajo v okvire, ki jih siceršnje okolje ne ponuja, a jih človek slej ko prej začuti kot nujo.
Uprizoritev Slehernika je zaznamovala naš Dom, župnijo in tudi širše okolje. Nam lahko zaupaš kakšno posebno zgodbo, ki bo verjetno za vedno ostala v spominu?
Zgodba je kar Slehernik sam in ni le za slehernega, temveč tudi za sleherni čas. Imel sem izkušnje z njim, vendar pred leti in v dosti tradicionalno katoliškem okolju. Močno sled je pustil na mladih oz. zdaj že odraslih v Šentjoštu nad Horjulom in tudi v meni. Ko sem prišel v Celje, se mi je zdel za to okolje nemogoč. A mi ni dal miru, dokler se ga nismo lotili. Imam srečo, da ko se nečesa lotim, v tisto tudi verjamem. Marsikdo je dvomil, ali bo to srednjeveško besedilo s svojimi moraliziranji doseglo sodobno, vsemu odtujeno, kot radi rečemo, mladino. Večina pa je verjela, še posebej vsi sodelujoči, in prišlo je do uprizoritve ter še štirih ponovitev v naslednjih štirih letih. Ni nam bilo jasno, katerih bo več na uprizoritvi, sodelujočih ali poslušalcev in gledalcev. Ena stvar pa mi je bila takrat povsem jasna: tudi če nikogar ne bo na uprizoritev, smo zmagali in uspeli. In smo, mlade in celo župnijsko skupnost je stvar nagovorila, pustila je sled, nekatere dodobra zaznamovala, pa še publike se je vedno veliko zbralo in to zelo dovzetne ter globoko odzivne. Takega nagovora ne zmore noben verouk, kaj šele pridiga, pa je lahko še tako izdelana. Gledališče, če je pristno, ni igra, je življenje, kot tudi vera ni neka drža, temveč življenje. Pa še nekaj bi rad poudaril, meni osebno je prav Slehernik in njegova uprizoritev, kakor tudi mnogi drugi dogodki z mladimi, pomagal k temu, da veliko bolj verjamem v mlade, kot bi verjetno sicer.
In zdaj na koncu, če se prepustiš svojim sanjam in nam jih zaupaš. Kako vidiš Dom sv. Jožef v prihodnosti?
Ne vem, morda se sliši malo nenavadno, a jaz ga vidim vedno enako. Imam občutek, da se moje sanje o njem ali moj pogled nanj nič ne spreminja. Zagotovo se pa jaz spreminjam, česar seveda ne opazim sam, vidite pa drugi, kaj pa iz tega nastaja, ne vem več. Lahko bi rekel, da ga vidim, kot ga vidite vi, sodelavci, od vodstva do čistilke. Teh dvajset let delovanja Doma sv. Jožef je milost vas sodelavcev, ki ste oblikovali in zaživeli to ustanovo in v vas jo gledam. Pri tem pa velja za vse enako tisto, kar je Vincencij povedal svojim ob začetku naše družbe. Podobno smo razmišljali pred leti ob postopkih denacionalizacije, ko smo se odločili, da bomo vse vrnjeno premoženje preprosto vložili v dejavnost. In smo ga, pa še krepko smo se zadolžili. Dejavnost imamo, izzive tudi, voljo prav tako in ob priprošnji naših zavetnikov verjamemo v Božji blagoslov. Ta bo počival nad nami, če bomo pravi, če pa ne, bo poskrbel, da bomo usahnili, da bo lahko zrastlo kaj drugega, ustreznejšega. Tudi tu so stvari zelo preproste in razumljive.
Pogovarjal se je: Jure Levart
Vabimo vas, da prelistate tudi jubilejni Zvon s hriba.
