Kadar imam čas, rada igram pasjanso. Igra mi prinaša pravo sprostitev. Spominjam se, da sem prve karte, majhne in lepo oblikovane, dobila za darilo pred več kot štiridesetimi leti. Sedaj igram raje na računalnik, ker gre hitreje, zraven pa mi pokaže rezultat – kako hitro in kako dobro sem polagala karte.
Zelo pogosto se ob igranju pasjanse spomnim na dogodek pred mnogimi leti. Z neko gospo sva se znašli pri starem gospodu, ki je bil skoraj slep in je moral večino dneva preživeti sam doma. Strastno je igral pasjanso, imel je prirejene karte, zelo velike, da jih je kljub slabemu vidu razločil. Ure in ure se je ukvarjal s tem in bil zelo zadovoljen. Gospa, ki je bila z menoj na obisku, pa je kar naprej zmajevala z glavo: »Kako grozno, da ves dan takole zapravlja čas. Kaj bolj koristnega bi lahko delal.« Bila je tako ogorčena, da se ji nisem upala priznati, da včasih tudi sama igram pasjanso in mi je to v veliko veselje. Morda bi mi svetovala, naj delam kaj bolj koristnega.
Res, velikokrat moram premišljevati prav o tem. Kako radi presojamo, kaj naj bi drugi delali, kaj bi bilo zanje dobro, s čim bi bili bolj koristni. Pri dobrih tridesetih letih si verjetno težko predstavljaš, da lahko ves dan preživiš tudi ob igranju pasjanse ali čem podobnem. Bilo bi nekaj narobe, če bi mlad človek tako preživljal dan. Pri osemdesetih pa, ko zaradi kake motnje sploh ne moreš več od doma, ni slabo, če najdeš nekaj, kar ti je v veselje. Pa čeprav pasjanso. Sploh pa ta igra ni tako neumna zaposlitev, saj moraš biti pozoren, da česa ne spregledaš. In končno, vsak človek mora zase najti tisto, kar mu je v veselje in mu pomaga živeti.
Ko se pogovarjam z ljudmi, mi mnogi po dolgem času priznajo, da včasih radi igrajo pasjanso. Šele potem, ko povem, da tudi jaz to počnem. Kot da bi se bali, da bodo zaradi tega veljali za neresne. Tako stroga je pač socialna cenzura.
