Oznanila: 3. velikonočna nedelja

leto 25
št. 16
26. april 2020


razpored svetih maš

nedelja, 26. april – tretja velikonočna 
maše: ob 8.00 – za župljane in obiskovalce naše cerkve 
         ob 10.00 – po osebnem namenu

ponedeljek, 27. april – Hozana, devica – Dan upora, d.p.d.
maše: ob 8.00  – po namenu
          ob 18.30 – + Kristina in Franc Zupanec

torek, 28. april – Peter Chalen, mučenec
maše: ob 8.00  – po namenu
          ob 18.30 – + Janez Čadej

sreda, 29. april – Katarina Sienska, cerkvena učiteljica
maše: ob 8.00  – po namenu
          ob 18.30 – + Jakob Čadej in starši

četrtek, 30. april – Jožef Cottolengo, redovni ustanovitelj
maše: ob 8.00  – po namenu
          ob 18.30 – + Ivan Vrečar, obl. 

petek, 1. maj – SV. JOŽEF DELAVEC – praznik dela, d.p.d.
maše: ob 8.00 –  po namenu
          ob 18.30 – + Jožef  Ceraj (ž. Šentjur)

sobota, 2. maj – Atanazij, škof in cerkveni učitelj – d.p.d.
maše: ob 8.00 – po namenu
        ob 18.30 – + Mile Ivanković, obl., ter + družine Atlija

nedelja, 3. maj – četrta velikonočna – ned. duhovnih poklicev
maše: ob 8.00 – za žive in + župljane ter obiskovalce naše cerkve 
         ob 10.00 – + Ana Cafuta, obl. 


Spoštovani!

     Beseda ‘KARANTENA’ pride od številke 40. Ampak kaj, ko danes nobena beseda ne drži več, niti karantena ne. Štirideset dni od razglasitve pandemije in ‘karantene’ je namreč mimo – pa nič. Tole sedaj ni več karantena, niti kvintena ne; teče že sekstena … Ko sem takole na glas (po telefonu) razmišljal, me je presenetil  eden od mojih številnih bratrancev z vprašanjem: »Kje pa piše, da gre za 40 DNI? Morda gre za 40 TEDNOV …« – »Pesimist črnogledi,« sem si mislil, »še dobro, da ni rekel 40 MESECEV ali celo 40 LET.« Menda se ja ne bomo v 21. stoletju 40 let potikali po karantenski puščavi kot nekoč stari Izraelci na poti iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo … Doslej je beseda karantena za normalnega človeka pomenila 40 DNI in tako naj bo še naprej. 

     Res pa je, da v Cerkvi, ki je pač  nekaj posebnega, poleg postne ‘karantene’ poznamo še eno karanteno – tisto od Velike noči pa do Vnebohoda, ki ga zato vedno praznujemo v četrtek, na 40. dan po Jezusovem vstajenju. V tistem času se je Jezus nekajkrat prikazal  svojim učencem, jih opogumljal, predvsem pa jim obljubil pomoč – prihod Svetega Duha. Upajmo, da bo vsaj ta druga ‘karantena’ – do Vnebohoda – zalegla in da bo po 21. maju spet vse ‘po starem’. Kaj pa v tem tednu? Odpade praznovanje prvega maja (pri nas 2. romarski shod in srečanje jubilantov), dekanijsko srečanje na Svetini, teden duhovnih poklicev. prvi petek … V tolažbo jubilante povabim k branju zanimivih spominov pisatelja  Janeza Trdina. 

     Zdaj nimam na Dolenjskem nobenega človeka več, s katerim bi se mogel intimno pomenkovati. Občevanje z ljudmi pa mi obtežuje tudi periodična gluhost, ki traja včasi le nekoliko dni, včasi pa tudi več mesecev. In tako se je večkrat zgodilo, da se celo četrt leta nisem z nikomer razgovarjal. 

     Vendar pa mi nobena tistih mnogobrojnih neprilik, ki tarejo starost, ni mogla vzeti dobre volje in zadovoljnosti z usodo. Živel sem vedno povse lahko o svoji neznatni pokojnini zato, ker IMAM JAKO MALO POTREB. Moje srce je dobivalo neprenehoma priliko, da se veseli. // Za poglavitni vzrok svoje zadovoljnosti in sreče smatram to, da sem si ohranil vse ideale svoje mladosti. // Pred smrtjo se torej ne bom vprašal: Čemu sem živel? Če ne telesno, vsaj v duhu bom povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Presrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka in njegovo slavno zgodovino in vzvišen poklic in namen njegov! – – – 

     O mojem življenju še tele črtice. Oženil sem se dvakrat, prvič nesrečno, drugič srečno. V prvi zakon sem stopil z osemindvajsetim, v drugi z enoinpetdesetim letom. Nesrečo prvega zakona sem zakrivil JAZ IN SAMO JAZ. Moja prva žena je bila jako lepa in tudi dobra, ali je imela seveda človeška svojstva. Jaz pa sem hotel, da bi bila angel, brez hibe, pege in slabosti. Ta moja bedastoča nama je prinesla dosti žalosti in mučnih prizorov. Ker se mi je zdelo doma pusto, sem si iskal razvedrila v čitalnici, na izprehodih po primorskih hribih in, žal, tudi v krčmah. Trošil sem več, nego so mogle zmagovati moje financije, in zabredel sem v dolgove, katerih sem se bal in varoval prej in pozneje bolj nego kuge in ognja. Prva žena je bila Ljubljančanka. Umrla mi je po triletnem zakonu za sušico. Drugo ženo sem dobil na Dolenjskem. Živela sva v najlepši slogi in prijaznosti skoro deset let. Bridka izkušnja me je izmodrila, da od nje nisem zahteval angelstva. Kakor z njo bi bil zdaj enako srečen tudi s prvo ženo. Druga soproga mi je umrla 1890. leta. V oporoki mi je volila svojo hišo v Novem mestu, ki sem jo čez deset let prodal, izgovorivši si v njej brezplačno stanovanje do smrti. 

     Do petdesetega leta nisem poznal skoro nobene bolezni. Tem več pa jih je prišlo pozneje, sosebno takih, ki izvirajo iz prehlajenja. Influenc sem imel do zdaj že enajst, pred petimi leti tri zaporedoma. Pet let me je mučila podagra, ki ji pravijo Gorenjci »putika«. V svojih boleznih nisem klical nikoli doktorjev na pomoč in nisem rabil nobenih lekov.Samo takrat, kadar se mi je život zaprl, sem poslal po steklenico grenke vode, ki mi je vselej pomogla. To je bil ves moj strošek zaradi zdravja. Lečil sem se torej sam, in to s petimi zdravili, ki se zovo: MIR, GORKOTA, POST, VODA IN DOBRA VOLJA. Brez dvojbe sta mi koristila največ post in dobra volja. Užival sem o bolezni samo mleko, juho in kuhano sadje. Prejšnje čase nisem vina pokusil, dokler mi ni odleglo. Pozneje sem odstopil od te navade. Influence, ob katerih nisem pil nič vina, so trajale po šest tednov, tiste, ob katerih sem si ga privoščil, pa komaj po štiri tedne. Ta izkušnja me je uverila, da je dobro vino jako hasnovito za bolnika. Od takrat ga popijem, če sem bolan, vsak dan po pol litra, kar mi prav dobro tekne. 

     Preizvrstno zdravilo mi je bila v vseh boleznih DOBRA VOLJAČital sem samo zabavne knjige, ki so me silile na smeh, ali pa take spise, ki so poročali o sijajnih napredkih vseh slovanskih narodov. To berilo me je navdajalo včasi s takim veseljem, da sem kar vriskal v postelji navzlic vsem bolečinam. Če je prišel k meni kak znanec, nisva imela nikoli resnih pogovorov, nego sva se šalila, si pravila vsakovrstne smešne burke in anekdote in se smejala brez konca in kraja

V vsaki bolezni sem tudi mnogo prepeval. Ako nisem mogel ponoči spati, sem pel fantovske poskočnice in podoknice po več ur zaporedoma, včasi prav do belega dne. Tudi sem zložil o vsaki svoji bolezni zabavljivo »pesem«, ji naredil napev in jo krožil potem marljivo, dokler se je bolezen naveličala poslušati mojo strašno »poezijo« ter je pobegnila. Za pokušnjo nate moj pozdrav influenci: 

            »Oj dolenjska influenca, 
            ti si vražja peštilenca, 
            pust’ na miru me Gorenjca! 
            Brž poberi se od mene, 
            nade ne imej nobene! 
            Pihnil bom, ti odletiš, 
            pljunil bom, ti se zvališ, 
            kihnil bom, ti omedliš« itd. itd. 

Kajne, da ni čudo, ako se je bolezen prestrašila takega pesnikovanja in mi dala kmalu slovo?      (Janez Trdina, Moje življenje, Izbrano delo I/Moje življenje)

Deli.