Osmrtnica; duhovnik-lazarist FRANC RATAJ CM, vizitator

Sporočamo, da je v nedeljo, 14. novembra 2021, odšel h Gospodu 

duhovnik-lazarist FRANC RATAJ CM, vizitator

V petek, 19. novembra 2021 bo od 9.00 ležal v župnijski cerkvi sv. Jožefa nad Celjem, ob 14.30  bo tam pogrebna sv. maša in zatem pogreb.

Rodil se je 17.09.1949 v vasi Hruševec, župnija Šentjur pri Celju. Mašniško posvečenje je prejel v Rimu, 29.06.1975. Kot duhovnik je deloval pri Sv. Jožefu nad Celjem, Šentjakobu ob Savi, Šmartnem pri Slovenj Gradcu, Dobovi, Artičah, Sromljah in Pišecah.  Od leta 2009 je bil narodni voditelj mednarodnega združenja Čudodelne svetinje. Od leta 2018 je bil vizitator slovenske province Misijonske družbe. 

Pokojnega sobrata Franca priporočamo v molitev
sobratje lazaristi

Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. 
Naj počiva v miru. Amen.


Ladislav Lesar
POGOVORI S SLOVENSKIMI DUHOVNIKI
Izdala in založila: Družina d.o.o.
Ljubljana 2005

195 Franc Rataj CM
lazarist, nadžupnik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu

MED KOROŠCI JE DOMA …

Poln je iskrivih in prijaznih besed in zdravega hu­morja, ki je nalezljiv, in vedno je pripravljen pomaga­ti ljudem. Rekel je: »Ko je Bog ustvarjal svet, je najprvo izgovoril moj priimek, ko je rekel: ‘Rataj zemlja’, in je ratala.« Nasmejali smo se tej domislici, saj je kar duhovita in čisto malo tudi svetopisemska. Franc Rataj je nadžupnik v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, prišel je iz Šentjurja pri Celju in je eden tistih pode­želskih župnikov, ki s svojim zgledom in delavnostjo vlečejo voz, saj je kar naprej v akciji, kakor bi prav­kar prišel z gradbišča ali s pevskih vaj, že naslednji trenutek pa je namenjen kam drugam. Odlično sode­luje z ravnateljem osnovne šole Zdravkom Jamni­karjem in vsemi krajani, še posebej z mladimi, s ka­terimi je, kakor pravi, pobrateni skavt in prijatelj.

Vikica Merzdovnik iz Mislinjske Dobrave je v prijaznem pismu zapisala:

»Ne samo da vzorno skrbi in obnavlja kar sedem podružničnih cerkva, ki so raztresene po obronkih Pohorja, je tudi glavni pobudnik obnovitvenih del v župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem in po­budnik že tradicionalnega srečanja zakonskih pa­rov v prijazni Marijini cerkvi na Homcu, ki pome­ni za marsikoga pravo renesanso in prenovo za­konskega življenja v tem ne prevečprijaznem času, ki ga živimo zdaj. Naš gospod Franc Rataj pa je s svojo enostavno prijaznostjo kot povezovalec dob­rega. Saj sta vedrina in dobrota najboljša govorni­ka, kot je zapisano v knjigi dobrote sester usmiljenk.

Že vedrina sama ima uspeh. Brez vedrine ne moremo ničesar storiti za Boga. Največkrat se izjalove najboljši načrti, ker primanjkuje vedrine. Veder človek je apostol in evangelist hkrati; apo­stol, ker vodi ljudi h Kristusu, evangelist pa, ker človeku približuje Kristusovo podobo.«

Franc Rataj pa pravi:

»Tudi moje življenjsko in novomašniško geslo se glasi: ‘Prejel sem od Gospoda, da izpričam Božjo ljubezen vsem ljudem.’ To geslo je moje vodilo vse življenje. V življenju sem se srečeval z mnogimi in vsemogočimi ljudmi in vsakomur sem želel dati to, kar želim samemu sebi, veselje in ljubezen. Ko se vsak dan srečujem z ljudmi in poslušam njihove vsemogoče težave, mi je osnovna misel, kako na novo ustvariti harmonijo in najti smisel življenja, ki ga nekateri ljudje tako zelo težko najdejo.

Posebnost Korošcev in še posebej te naše doline pod Pohorjem in Uršljo goro je večni boj za obsta­nek v ne preveč prijaznih razmerah, še posebej pozimi, ko je kar hud mraz in veliko snega pa veli­ko težkega in težaškega dela v gozdovih in strmih bregih, od koder spravljajo seno v dolino in se vztrajno borijo za svoj prostor pod soncem.

Po večini so naši ljudje kmetje in delavci; slednji morajo vsak dan v kar oddaljene tovarne in službe v Velenje in na Ravne. Hvala Bogu, da imamo kar blizu vsaj Slovenj Gradec, ki je majhno mesto in v katerem se dobi skoraj vse.«

Kakšne so še vaše izkušnje z ljudmi in kako vam je uspelo pripraviti srečanja zakoncev, ki nimajo nikoli pravega časa in ki se vse bolj ograjujejo s svojimi vrtički?

»Začela bova kar s tole mislijo o Jezusu: ‘Jaz sem prava vinska trta in moj oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu.’ Tako­le bom rekel: župnik na podeželju je tudi neke vr­ste socialni delavec. Zdi se mi, da je v naši dolini premalo cenjeno posvečeno zakonsko življenje, da je vse preveč slabih vplivov, tudi alkohola, zato sem hotel takim zakoncem v stiski na neki način pomagati in jih spodbujati v kritičnih trenutkih, da bi si na novo osvežili zaobljubo, ki so jo dali pri poroki. Na lističu zakonske zaobljube namreč pi­še:

‘Jaz, Jože, sprejmem tebe, Pepca, za svojo ženo in obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubil in spoštoval vse dni svojega življenja.’ Vse to ponovi in se zaob­ljubi tudi življenjska družica in vse je kakor na novo, kakor da sta prišla zopet k poroki, in zakonci se potem običajno polni upanja in novih moči ter načrtov za življenje vrnejo v svoj vsakdan. 

Začelo pa se je pred osmimi leti, ko smo vse pare, ki so obhajali okroglo obletnico, povabili na sreča­nje na Homec, v našo podružnično cerkev, ki je romarska božja pot naše doline. Prvega srečanja se je udeležilo sedemnajst parov, zdaj, po osmih letih, pa jih je prišlo že 128 iz naše župnije in so­sednjih krajev; tistih, ki imajo okrogle obletnice, in tistih, ki iščejo za skupno zakonsko življenje novih moči in idej. Po maši v tej prijazni cerkvici je običaj­no pred cerkvijo prava koroška ‘gavda’ z muziko in plesom, ki spominja na pravo ohcet. Slavljenci sami prinesejo dobrote, za pijačo in muziko pa po­skrbimo mi cerkveni.

Ob sv. Martinu, ki je naš patron in zaščitnik, je še posebej veselo. To je družinski praznik vseh naših faranov, zato je še posebej slovesno tudi pri maši in pri vsaki naši družini.«

Franc Rataj je prejel za svoje nesebično delo z ljudmi ter obnovo cerkva in za pomoč pri odkri­vanju arheoloških najdb pri cerkvi sv. Jurija na Legnu častno priznanje občine Slovenj Gradec. Najbolj pa je bil vesel, ko smo ga vprašali, kako je z mladimi in če radi prihajajo k verouku.

»K veroučnim uram, ki so pred rednim poukom v šoli in po njem, prihaja okoli 300 otrok. Vsi pri­hajajo prostovoljno in brez vsakega siljenja, kar zbuja poseben občutek zadovoljstva tudi zato, ker krščanstvo v svojem bistvu zagovarja svobodo, svo­bodno voljo posameznika in njegovo odločitev, kaj bo počel. Tudi Jezus je rekel: ‘Če hočeš biti popoln, spoštuj zapovedi.’ Ni rekel, da moraš, ampak če ho­češ. Res je z mladimi veliko dela, veliko je obvez­nosti, saj mladega človeka ne smemo nikoli razoča­rati. Mislim, da je prav tu nastala v naši vzgoji pre­cejšnja praznina, mladi pa se zato veliko bolj kakor včasih vdajajo mamilom in alkoholu.

Naša nadžupnija je praznovala pred dvema le­toma 890-letnico prve pisne omembe, torej je ena najstarejših župnij v Sloveniji, ustanovljena pa naj bi bila že tam okoli leta 850. S hvaležnostjo se spo­minjam vseh svojih predhodnikov in še posebej mojega predhodnika, nadžupnika Antona Somra­ka, ki so ga ljudje izredno cenili in spoštovali. Tu blizu, v Slovenj Gradcu, je deloval njega dni še po­sebej znani karizmatični duhovnik Jakob Soklič, na Selah pa odličen pisatelj Ksaver Meško. Rad sem med Korošci in rad bi še kaj dobrega napravil za­nje,« je rekel ob slovesu šmarski nadžupnik Franc Rataj.

(POGOVORI S SLOVENSKIMI DUHOVNIKI, str. 71)


V petek popoldne, 19. 11. 2021, smo se poslovili od našega vizitatorja Franca Rataja. V župnijski cerkvi sv. Jožefa nad Celjem je bila najprej pogrebna sveta maša, ki jo je ob somaševanju škofov in duhovnikov darovall ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Sveti maši je sledil pogreb pokojnega sobrata na celjskem pokopališču.

Objavljamo pridigo nadškofa Stanislava Zoreta.

Spoštovani sorodniki pokojnega duhovnika Franca Rataja, dragi sobratje lazaristi, spoštovani prijatelji, dragi bratje in sestre. Zahvaljujem se vam, da smo se zbrali ob oltarju, da se bomo s Kristusovo daritvijo nebeškemu Očetu za vse nas, Bogu zahvalili za življenje pokojnega gospoda Franca, obenem pa bomo kot kristjani tudi molili zanj, da bi bil po Božjem usmiljenju deležen »venca pravičnosti, ki mu ga bo dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le njemu, marveč vsem, ki ljubijo njegov prihod« (prim. 2 Tim 4,8).

V evangeljskem odlomku smo slišali Jezusa, kako vabi k sebi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« Na to Jezusovo povabilo je v življenju večkrat odgovoril pokojni duhovnik. Kdo namreč v življenju ne doživlja bremena, za katerega se včasih zazdi, da je zanj pretežko, da ga presega. Koliko je bilo v življenju našega pokojnega takih trenutkov, ve samo Bog sam. Vemo pa, da vsak duhovnik na svoj način doživlja to, o čemer piše apostol Pavel v Drugem pismu Korinčanom: »V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti. Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve. Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?« (2 Kor 11,27-29). Kam naj gre s svojimi preizkušnjami, kam naj gre z bremeni tistih, ki so mu zaupani, da bi jih zbiral, jih posvečeval in jim oznanjal?

In kam naj gre s svojo odgovornostjo za brate, ki mu je bila naložena pred tremi leti, ko je bil imenovan za vizitatorja Slovenske province lazaristov? Tudi bratje vedno predstavljajo skrb in ljubezen, veselje in preizkušnjo. Tudi z brati in vsem, kar bratje so, je stopal pred Jezusa v tabernaklju ter mu priporočal nje in sebe. Živel je Pavlovo misel: »Ti pa bodo v vsem trezen, pretrpi nadloge, opravi poslanstvo evangelista in izpolni svojo službo« (2 Tim 4,5).

Danes pa tudi s svojimi vprašanji ob njegovi smrti in s svojim žalovanjem ob slovesu od njega prihajamo pred Gospoda, ki je svojim učencem povedal, da je v hiši njegovega očeta veliko bivališč. Da odhaja, da jim pripravi prostor. In da bo zopet prišel in nas k sebi vzel, da bomo tudi mi tam, kjer je on (prim. Jn 14,2-3). Ob vseh vprašanjih prihajamo tudi s prošnjo, naj Gospod tudi ob pogrebu pokojnega duhovnika Franca utrdi našo vero v vstajenje: v Jezusovo vstajenje, v vstajenje pokojnega Franca in v naše vstajenje. Kajti on je »vstajenje in življenje« (Jn 11,25).

»Prejel sem od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o ljubezni Božji.« Ta misel je prevzela novomašnika Franca, ko je 13. julija leta 1975 obhajal novo mašo v Šentjurju. V glavni mašni prošnji smo rajnega duhovnika priporočili Bogu, ki ga je poklical v svojo službo, da bi zbiral njegovo ljudstvo in oznanjal evangelij. Kako blizu sta novomašno geslo in misel glavne mašne prošnje.

Duhovništvo se začne z Božjim klicem. Nobene človeške želje ali načrti ne morejo biti v korenini duhovništva. Duhovništvo je dar, čista milost, povabilo in poklicanost. Je odlikovanje, saj je znamenje Božjega zaupanja in dobrote. »Prejel sem od Gospoda Jezusa,« je pisalo na novomašni podobici pokojnega duhovnika. Obenem pa je vedno znova tudi spoznanje, skozi katerega so šli vsi Jezusovi učenci vseh časov, da imamo ta zaklad »v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas« (2 Kor 4,7). »Da se … ne bi prevzel,« pravi apostol Pavel (2 Kor 12,7).

Sprejeti Božji klic pomeni nasloniti se na Jezusa, na njegov križ in na njegovo vstajenje. »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Križi, ki jih je v življenju sprejemal gospod Franc, nam večinoma ostajajo skriti. Bili so del hoje za Jezusom in trdne vere v odrešujoče delovanje tistih naših križev, ki jih pridružimo Jezusovemu križu. S temi križi uresničujemo to, kar je ugotovil apostol Pavel: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).

Bolj pa je bil za vse nas viden njegov zadnji križ, križ njegove bolezni. Najbrž ni bil najtežji. Najtežji so tisti križi, ki se ne vidijo. Tisti križi, ki jih ljudje nalagamo drug drugemu. Vendar pa je bil križ bolezni zanj usoden. Ko sem ga zadnjič videl, sem ga vprašal: »Franc, kako je?« Odgovoril mi je: »Slabo. Težko je.«

S to besedo je v mojih očeh postal svetlejši. Nobenega leporečenja. Nobenega prepričevanja, kako je vse v najlepšem redu. Nobenega sprenevedanja nad boleznijo in nad vsem drugim, kar je nosil v duši. Iskrena beseda človeka, ki zna biti ponižen pred seboj in pred svojim Bogom, s tem pa tudi ponižen sam pred seboj in pred vsem, kar nosi in kar doživlja. Dragi gospod Franc, hvala ti za ta zgled ponižnega realizma.

Bil je član Misijonske družbe, katere posebna karizma je ravno oznanjevanje evangelija. To poslanstvo je drugi del njegovega novomašnega gesla: »Prejel sem od Gospoda Jezusa, da spričam blagovest o ljubezni Božji.« Pričevati za Božjo ljubezen najprej pomeni živeti iz te Božje ljubezni. Če namreč Božja ljubezen ne postane oznanjevalčevo življenje, srčika njegovega bivanja in delovanja, bo klonil ob prvih ovirah, na katere bo kot oznanjevalec naletel. Pavlova spodbuda Timoteju se mu bo zdela prezahtevna in neuresničljiva: »Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu, ki bo sodil žive in mrtve, pri njegovi pojavitvi in njegovem kraljestvu: Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.« Vse to je pokojni gospod Franc živel in uresničeval v različnih krajih svojega duhovniškega služenja in oznanjevanja. Dragi gospod Franc, hvala ti za zgled zvestega in vztrajnega oznanjevalca.

Vsem sorodnikom in njegovim sobratom lazaristom izrekam sožalje ob smrti dragega duhovnika Franca. Ohranjajmo v sebi dediščino, ki nam jo je zapustil s svojim življenjem: dediščino ponižnosti in dediščino zvestobe v oznanjevanju.

Dobrega Boga prosim, naj bo usmiljen in naj izpolni hrepenenje, ki ga je v srcu nosil pokojni duhovnik Franc: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu … Stopil bom k Božjemu oltarju, k Bogu veselja moje radosti.« Dragi gospod Franc. S svojo smrtjo si se poslovil od oltarja daritve in žrtve. Naj te Jezus Kristus pridruži oltarju Božje slave.

In naj pri tem oltarju slave ne preneha tvoja molitev za vse, h katerim si bil poslan kot duhovnik, za vse, ki si jih nosil v srcu kot vizitator, za celotno Cerkev v Sloveniji in za nove duhovne poklice.

Naj Bo Gospod tvoj večni počitek. Amen.

Deli.