Oporoka

Mnogi ljudje pomislijo takoj na smrt, ko slišijo besedo oporoka. Zato tudi zelo odlašajo, preden jo napišejo. Sto in tisoč izgovorov najdejo, zakaj čas zanjo še ni primeren. Če je dedovanje zelo jasno (na primer zakonca brez otrok ali samo en otrok), niti ni tako pomembno, ali je oporoka narejena ali ne. Ko pa je ljudi, ki pridejo v poštev za dedovanje, več, postane stvar lahko zelo komplicirana in se potem tožbe po sodišču vlečejo leta in leta. Tako, da nazadnje nihče ne dobi kaj prida ali celo nič, veliko pa zaslužijo advokati. Resnično na račun nespameti ljudi.

            To mi je prihajalo na misel, ko sem slišala, kako so pred kratkim odpeljali v bolnišnico čez osemdeset let staro gospo, ki je komaj še govorila. Drugače je bila vedno zelo urejena gospa. Živela je sama, bližnjih sorodnikov ni imela. Samo nekaj bratrancev in sestričen, s katerimi pa ni imela veliko stikov. Že več let je imela precej hude težave z zdravjem. Z veliko mero potrpežljivosti je zanjo skrbela mlajša znanka. Skoraj vsak dan je prišla k njej, ji prinesla vse, kar je potrebovala in jo s svojim avtom peljala tudi k zdravniku, kadar je bila naročena na kontrolo ali kadar se ji je stanje poslabšalo. Zdaj pa je bilo tako hudo, da so jo morali kar na hitro odpeljati v bolnišnico. Po poti je naročala spremljevalcem, komu želi zapustiti stanovanje, komu ostale stvari. Seveda se v tistem trenutku nihče ni kaj dosti zmenil za to. Pa še zelo slabo so jo razumeli. Ne vem, kako se je potem razvijalo naprej. Ali je takrat umrla, ali pa je morda še prišla domov in imela čas, da potem napiše oporoko. V tistem trenutku bi bila vsekakor pomirjena, če bi jo imela napisano.

            To zgodbo se mi zdi pomembno pripovedovati in slišati zato, ker bo morda koga vzpodbudila, da dovolj zgodaj uredi vse formalnosti z dedovanjem. Nihče od nas ne ve, koliko časa ima še na razpolago. Živeli pa bomo gotovo mirneje, če bomo imeli vsaj to, kar lahko uredimo, urejeno.

Deli.