Z nekom sem se pogovarjala o naši večni želji, da bi čim več naredili, da bi se vsega lotili, pa mi je zelo lepo rekel: »Da, treba je zares obuti pravo številko čevljev. Hudo je, če se preceniš in skočiš v prevelike, pa tudi pretesni so prava pokora.« Sicer pa je že Galen rekel, da je vsa umetnost v pravilni dozi. Če jo prekoračiš, se lahko dobro sprevrže v slabo.
Velika umetnost življenja je, da zna človek realno preceniti, koliko zmore. Koliko zmore brez škode za svoje človeške odnose do drugih. Koliko zmore, ne da bi izgubil svojo identiteto. Koliko zmore, ne da bi izgubil sposobnost veseliti se življenja in mnogih drobnih stvari. Kadar tega ne zna več, pomeni, da nujno potrebuje pomoč.
Verjetno je za vsakogar težko sprejemati svoje meje. Včasih je treba preprosto reči ne, pa če bi še tako rad kaj naredil in če drugi še tako pritiskajo nate. Človek mora biti toliko ponižen in mora priznati, da ni vse odvisno le od njega, da se brez njega nič ne more nadaljevati, da mora biti pri vsem zraven, da zmore vse.
Seveda pa ne more nihče kar preprosto določiti, kje je meja njegove zmogljivosti. Vedno znova jo je treba preverjati, vedno znova tudi pred Bogom ponižno spraševati, kaj v tem trenutku pričakuje. Včasih zmore človek več, kot bi si mislil in se sam sebi čudi. So tudi obdobja v življenju, ko je vse zelo napeto in zgoščeno in je treba vzeti nase večjo težo. Ali z drugimi besedami: treba je budno poslušati in preverjati, ad ne zamudiš mimohoda Gospodovega. Morda te v tem trenutku pričakuje nekje, kamor ne bi nikoli prišel, če bi samo po človeško meril svoje moči.
Celo življenje bomo razpeti med enim in drugim. Verjetno bomo v življenju tudi zamudili nekaj mimohodov Gospodovih in nekajkrat pretiravali z akcijo. Pomembno je samo, da ne ostanemo v zadovoljstvu, da je dobro tako, kot je.
