Na splošno velja, da so obiski bolnikov zaželeni. Najhuje je, če zboliš in dobiš vtis, da so vsi pozabili nate, da se te znanci in prijatelji kar nekako izogibajo. Že bolezen sama je huda stvar, potem pa še to, da nikogar ni več blizu.
Včasih pa utegnejo postati obiski tudi zelo naporni. Če je bolnik v slabem stanju, pa prihajajo ljudje, več skupaj, s katerimi se pozna bolj od daleč in niti ne ve, kaj bi se z njimi sploh pogovarjal. Takšen pogovor je zanj lahko naporen in utrudljiv. Sama se spominjam, kako me je pred mnogimi leti, ko sem še delala v bolnišnici, nekdo prosil, da obiščem mlajšo bolnico, ki je nisem poznala. Bila je ravno po kemotrerapiji in ko sem prišla k njej, je strahotno bruhala in moj obisk v tistem trenutku gotovo ni bil prav nič na mestu. Pomenil je breme zanjo, pa tudi zame.
Mislim, da bi se morali veliko bolj navaditi na to, da vprašamo bolnika, ali ta in ta obisk želi ali ne in da ne bi smeli biti užaljeni, če nekoga noče sprejeti. Ne v tistem trenutku. Vso pravico ima do tega. Gospa, ki ji je pred leti umrl mož, še zdaj razmišlja o tem, kako so ljudje v zadnjem mesecu hodili in hodili na obisk k možu, da je bil že čisto izčrpan od obiskov, pa si nihče ni upal reči obiskovalcem, da je to za bolnika prenaporno in naj nikar ne zamerijo, če želi biti sam. Tudi sama bi se takrat v miru rada še kaj pogovorila z možem, pa skoraj ni bilo priložnosti za to.
Obiskovanje zahteva veliko taktnosti, še prav posebej pa seveda obiskovanje bolnikov. Kdaj, kako, kako dolgo, kaj reči, kdaj molčati, kaj prinesti ali nič prinesti in še veliko in veliko drugih stvari. Na misel mi prihaja ženska, ki sem jo srečala pred mnogimi leti. Takole mi je rekla: »Zdaj sem v pokoju in delam sama dobra dela. Obiskujem bolnike.« Sploh ne vem, kako jih je obiskovala, morda z veliko takta in pozornosti, morda tudi ne. Če kdo k meni prihaja na obisk, si pa želim, da pride zaradi mene in ne zato, da dela dobra dela.
