Ob slovenskem kulturnem prazniku

Ob slovenskem kulturnem prazniku že vrsto let v okviru dejavnosti Doma in župnije sv. Jožef obhajamo praznik kulture na Jožefovem hribu. Veliko izrednega in resnično lepega, predvsem pa spodbudnega, smo v letih in desetletju ali dveh doživeli, česar smo lahko, kot sicer majhno okolje, zares veseli. Letos, kot vse drugo, bo tudi to drugače. Naj bo res drugače ne pa odpadlo. Morda bomo porabili to zatišje za oddih, za hvaležen razmislek o vsem in za načrte, ki jih gradimo in vidimo pred seboj, ko bo epidemija mimo. Praznujmo torej v duhu, v sebi, z veseljem nad vsem kar je za nami in z željo po novih izzivih, da se bomo lahko s svežo energijo in voljo spet podali na delo, tudi na področju kulture, ki sicer ni neposredno pastoralna, je pa izhodiščna za vse človeško in tudi pastoralo. Ker nas na Jožefovem hribu kultura združuje, ne v običajnih društvih kot po navadi drugod, temveč v okviru duhovnega središča kar Dom sv. Jožef in župnija želita biti, porabimo ta mir v njenem dogajanju za molitev zanjo. Kultura je resnična le, ko je prežeta tudi z duhovnim, s presežnim, zato ne more biti kultura smrti temveč le kultura življenja. V sebi nosi dinamizem, ki gre preko, čez, kvišku in je verodostojno ne moremo drugače razlagati kot v navezi z Bogom. Sam njen izraz, kultura – kult to vsebino nosi že v sebi. Če kdo in kje je prav, da se tega zavedamo mi na Jožefovem hribu in da letos, ko je priložnost za to, prav to dimenzijo še posebej okrepimo ter, sicer v medsebojni oddaljenosti, razmišljamo in molimo za našo kulturo. To nam bo utrdilo zavest, da se bomo ohranili v zvestobi nad njo in jo ponesli tudi mladim rodovom. Utrdilo nam bo upanje, da bodo mladi, ki prihajajo in bodo prišli iz novih nastajajočih družin deležni istega oblikovanja ob njej, kot smo tega bili in smo deležni vsi, ki nas Hrib združuje.Začeli smo leto sv. Jožefa, glede na okoliščine še kaj dosti o tem nismo ne razmišljali ne naredili, je pa za nas pomenljivo in pomembno. Kot zunanji znak in prvo dejanje, nas bo v prihodnjih dneh ali tednih na pročelju naše cerkve razveselil in na leto opozoril svetlobni napis »sveti Jožef – prosi za nas. Napis bo spodbuda vsem, ki ga bomo opazili in vedno, ko ga bomo zagledali k prošnji, naj bo z nami s svojim varstvom in priprošnjo v vseh naših skupnih in osebnih potrebah. V cerkvi pa bomo odslej imeli tudi podobo sv. Eme pilštanjske, ki ne bo le krasila steber nasproti prižnice, temveč nam bo spodbuda in priprošnjica v naših potrebah, saj je tako zelo povezana z našimi kraji, od žovneških grofov naprej, ki so v naše kraje, domnevno kot njeni sorodniki po njeni in Viljemovi, moževi, zaslugi tudi prišli. Podobo je naslikal slikar Jože Kramberger iz Mozirja. S tem dejanjem smo se malo bolj vpeli v našo zgodovino, kar želimo nadaljevati še s podobo sv. Maksimiljana celjskega, za katero je tudi prav, da dobi mesto nekje v našem svetišču. Ta zgodovinski spomin bo prebujal tudi našo duhovno povezanost z našimi, tako zelo odličnimi predniki in nam vlival zaupanje, da bomo tudi danes, z Božjo pomočjo in njihovo priprošnjo, lahko oblikovalci resnične kulture in prave krščanske omike, kot bi dejal blaženi Slomšek.

Jože Planinšek

(Na fotografiji zbrani kulturniki Jožefovega hriba marca 2019)

Deli.