Verjetno res ni prav prijetno, če mora biti zdrav človek celo življenje med samimi bolniki. Dobi lahko vtis, kot da je življenje ena sama bolezen. Pa je bolezen samo del tega našega življenja, ne vedno nujen, pa zelo pogosto prisoten.
Nekateri ljudje, in teh sploh ni tako malo, pa ne želijo niti od daleč kaj slišati o bolezni. Dokler so mladi in zdravi, jim to še kar uspeva, potem pa je to malo teže. To mi je prihajalo na misel, ko sem pred kratkim srečala šestinosemdesetletnega gospoda, čigar žena si je zlomila kolk in se je znašla po operaciji v zdravilišču. Hodil jo je obiskovat in ponudili so mu, da bi za kakšen teden bival z njo v zdravilišču. Nad tem niti malo ni bil navdušen in je rekel: »Ne, nočem biti med samimi bolniki.« Niti za en teden tega ni hotel poskusiti. Celotno okolje zdravilišča mu ni bilo všeč. Preveč ljudi je bilo na vozičku, preveč z berglami. Zdelo se mu je, da med vsemi ljudmi tam sploh ni nikogar, ki bi bil zdrav.
Zanimive so takšne reakcije ljudi v visoki starosti. Ta stari gospod ima tudi sam cel kup zdravstvenih težav, ki pa na zunaj niso vidne. Samo takrat, ko težko diha, ampak to ni vedno. Motilo pa bi ga biti ob bolnikih in invalidih, ki se jim to vidi na zunaj. Morda bi ga to preveč spominjalo na to, da je tudi njegovo življenje vedno bolj krhko in negotovo. Morda. Ne poznam njegovega pravega motiva za takšno reakcijo. Žena, stara tudi že čez osemdeset let, bo šla iz zdravilišča kmalu domov. Z berglami seveda, kar je za stare ljudi veliko teže kot za mlade, ki si zlomijo nogo. Z možem se na takšne trenutke nista nikoli pripravljala. Ne vem kako bo sedaj lezla v banjo, kako si bo uredila mnoge drobne stvari, ki so nam v življenju lahko zelo pomembne. Vsega se v življenju ne da vnaprej pripraviti, nekatere stvari pa se le da urediti že prej, da ti je laže, ko te kaj doleti. Seveda pa je najprej potrebno, da že dovolj zgodaj dopuščaš možnost, da se ti kaj zgodi. In si urediš na primer kopalnico.
