Nikoli ne moreš biti dovolj pripravljen

            Pred kratkim me je poklicala znanka, s katero se poznava že dolgo in sva se vedno znova pogovarjali o mnogih stiskah ob bolezni in smrti. Veliko smisla za sočloveka ima in zna zelo dobro začutiti, kaj človek ob tem doživlja. Tokrat pa je bila sama v stiski. Ponoči ji je umrla mama, stara čez devetdeset let. Zadnja leta je, močno sklerotična, preživljala v domu za starostnike. Smrt je bila vsekakor pričakovana. Pa vendar … Takole je rekla: »Veš, nikoli ne moreš biti dovolj pripravljen.«

            Prav o teh njenih besedah sem potem še ves dan razmišljala. Res je, nikoli ne moreš biti dovolj pripravljen na bolezen, na smrt, pa še na marsikaj drugega. Ko se zgodi, te vedno preseneti, je vedno malo drugače, nikoli ne moreš biti pravi čas za bolezen in smrt. Zato lahko o vsem tem prej razmišljamo, se pogovarjamo, beremo, ko pa nas osebno doleti kaj takega, ne moremo biti nikoli dovolj pripravljeni. Tudi če se nam je prej zdelo,  da smo. Vse, kar se je dogajalo prej, je bila teorija. Tudi ta teorija ti lahko precej pomaga pri soočanju z realnostjo, ne daje pa nobene garancije, da stiske on takih težkih življenjskih  dogodkih ne bo.

            O sebi lahko rečem, da sem si veliko bolj upala  dajati razne nasvete in sodbe, ko sem bila mlajša. Čim starejša postajam, toliko manj si upam kaj reči, o čem soditi. Vedno bolj se zavedam, da nimam nobene pravice, da bi sodila. Vem, da doživljajo ljudje v času bolezni in žalovanja stiske prav zaradi reakcij ljudi okoli njih, zaradi sodb in obsodb. In potem se vprašam, kako neki si nekdo upa soditi o tem, kako se je treba vesti v bolezni, kako mora človek žalovati, kako dolgo in kako se pri tem sme in mora vesti . Prav tega se med nami dogaja zelo veliko, veliko preveč.

            V bolezni in v žalovanju potrebuje človek okrog sebe ljudi, ki ga znajo poslušati in mu dovolijo, da pove to, kar nosi v sebi, kar ga boli. Ko to bolečino podeliš z drugim, je laže. Nekoga poslušati je največ, kar lahko storiš.

Deli.