Poslušala sem zgodbo o stari gospe, ki išče sedaj že peti dom za stare. Doma, žal ne more ostati, ker je sama in potrebuje veliko pomoči. Bila je že v štirih domovih, pa nikjer ni bilo dovolj dobro, da bi tam ostala. Bivanje v domu si je predstavljala čisto drugače. Pričakovala je, da ji bodo pomagali, da bo vedno bolj pokretna in zdrava, da bo imela za sostanovalce živahne, ne prestare ljudi, da bodo vsi zaposleni takoj vedeli, kaj morajo zanjo storiti. Pa ni bilo nič od tega. Postajala je vedno bolj betežna, vedno manj je zmogla, pa tudi drugi okrog nje so bili zelo nebogljeni. Ne, v takšnem svetu ona noče živeti. In zdaj spet išče drugi dom.
Ob tej pripovedi mi je prihaja na misel zgodbica Anthonyja de Mella. Neki moški je že v mladih letih sklenil, da bo zadovoljen samo z najboljšim. To mu je nekako dolgo uspevalo in je zelo obogatel. Potem pa je dobil hudo vnetje mandljev in bi moral biti čim prej operiran. Učinkovito bi mu znal pomagati katerikoli kirurg v deželi, toda, ker je bil tako zelo prepričan o svoji pomembnosti, se je podal na pot po svetu, da najde najboljšega strokovnjaka za operacijo. Vsakokrat, ko so mu priporočili kakšnega posebno sposobnega kirurga, ga je obšel dvom, ali ni mogoče kje vendarle še kakšen sposobnejši. Nekega dne se mu je stanje tako močno poslabšalo, da je bila potreba takojšnja operacija. Takrat je bil ravno v neki vasi Bogu za hrbtom in edini človek, ki je že kdaj uporabil nož na živem bitju, je bil odličen vaški mesar. Ta se je odločno lotil dela, toda ko je prišel do bolnikovih mandljev, ni prav vedel, kaj bi z njimi. In medtem, ko se je mrzlično posvetoval z ljudmi, ki so se na zadevo spoznali prav tako malo kot on, je ubogi mož, za katerega je bilo dobro samo najboljše, izkrvavel in umrl.
Seveda gre tu za zgodbo, je pa v njej veliko resnice. Če znamo sprejemati življenje, kakršno je, in nismo prepričani, da smo nekaj posebnega in moramo biti zato deležni prav posebne skrbi, boo veliko laže živeli. Tudi veliko bolj b omo zadovoljni, ne glede na to, kje smo. Doma ali v domu.
