Dan za dnem slišim podobne tožbe: »Saj se ni nihče pripravljen pogovoriti z menoj. O moji bolezni, o tem, na kaj moram biti pozoren, kaj lahko pričakujem, pa o mojih strahovih, o stiski, ki jo ob tem doživljam in še o marsičem.« Pred nekaj dnevi mi je o tem tožil gospod, ki je moral v zadnjem letu kar precej hoditi okrog zdravnikov. Strinja se z ugotovitvijo, da je medicina v zadnjih letih izredno napredovala, prav nič pa ni napredovala komunikacija med zdravnikom in bolnikom. Skoraj ima občutek, da je vse skupaj še slabše. Da ima zdravnik še manj časa, da bi se z bolnikom lahko v miru pogovoril. Pa tudi ne ve, ali zdravnik sploh čuti potrebo po tem.
Ta moj znanec pa bi rad vprašal toliko stvari. Rad bi vedel tudi to, kako bo bolezen potekala, koliko časa bo trajala, kako se bo končala. Ali lahko računa z ozdravitvijo, ali pa se mora začeti soočati z nečim, kar mu je težko in nerazumljivo. Ali se mora začeti soočati z dejstvom, da ga bo bolezen pripeljala do konca, ki čaka nas vse, pa si le redki o tem sploh upajo razmišljati in govoriti.
Tudi če bi se zdravnik ali kdo drug na dolgo pogovarjal s tem mojim znancem, mu ne bi mogel odgovoriti na vsa njegova vprašanja. Marsikaj ostaja kljub vsem napredkom medicine skrivnost in šele potek bolezni pokaže, v katero smer pelje. Zato ostaja vsak človek do določene mere sam s svojimi vprašanji in je vsako življenje pot v neznano, tudi če ima okrog sebe veliko ljudi, ki se znajo in so pripravljeni odkrito pogovarjati se z njim.
Pa vendar se mi zdi, da bi se dalo ravno na področju komunikacije z bolniki še veliko več narediti. S tem ni nujno povezano veliko časa. Tega res primanjkuje. Včasih se da tudi v zelo kratkem času vzpostaviti zelo odkrit pogovor, ki je lahko tudi kratek, pa vendarle človeku veliko da. Tega bi se morali neprestano učiti in si zanj prizadevati. Nič manj kot za dobro strokovno medicino. Pa sploh ne samo v medicini, tudi drugod.
