Spominjam se pogovora znank, starih od petinšestdeset do petinsedemdeset let. Govorile smo o svojih življenjskih izkušnjah, o svojem spoprijemanju z naraščajočo starostjo, pa seveda še o marsičem. Vzdušje je bilo tako sproščeno, da smo si lahko marsikaj povedale, česar morda kje drugod ne bi.
Najdlje smo se zadržale ob izjavi ene od udeleženk pogovora, da jo vedno bolj teži to, da je v njenem življenju ostalo toliko nedoživetega. Verjetno je bilo kar prav, da je ta pogovor načela, če jo to tako teži. Ob razmišljanjih drugih ob tej temi je verjetno našla kaj uporabnega zase, kar ji lahko pomaga. Vsaj upajmo, da je bilo tako.
Verjetno nihče od nas ni mogel doživeti vsega in mora živeti tudi z vsem nedoživetim. Kot mlad človek si življenje večinoma predstavljaš precej drugače, kot potem dejansko poteka. Nekateri načrti se uresničijo, drugi ne, nekateri čisto drugače od prvotnih pričakovanj. Težko bi rekli ali boljše ali slabše, pač drugače. Vsak od nas bi lahko naredil velik seznam stvari, ki se niso uresničile, ki so ostale nedoživete.
Vsak od nas ima potem tudi več možnosti, kako bo na to reagiral. Lahko to doživlja kot svoj neuspeh in je zato nesrečen. Hudo je, če postaja z naraščajočo starostjo vedno bolj nesrečen, kar se dejansko tudi dogaja. Lahko pa sprejme to kot del normalnega življenja, ki je vedno čisto drugačno, kot smo si prvotno zamislili. Prav to je lahko še prav posebej vznemirljivo.
Vse, kar se nam v življenju dogaja ali pa ne dogaja. Ima svoje pluse in minuse. Imeti moža je lahko krasno, lahko pa tudi zelo hudo. Otroci so ti lahko v veliko veselje in oporo, lahko pa prav obratno. Biti sam je lahko velika prednost, lahko pa tudi ne. Tako bi lahko naštevali tudi za vse drugo. Vsa umetnost življenja je v tem, da znamo to, kar živimo, kar se nam dogaja, razumeti in začutiti svoje življenje, v katerem se uresničujemo, vsak na svoj način.
