Še zdaj, po mnogih letih, se pogosto spomnim na prizor iz filma »Jezus Kristus Superstar«. Bolni, pohabljeni, ubogi z vseh strani prihajajo k Jezusu, da bi jih ozdravil. Vedno več jih je, prihajajo nepretrgoma … in Jezus zakliče: »Ne morem sam, preveč jih je!«
Včasih se zavem, da sem tudi sama del te ogromne množice ljudi, katerih vsak nosi svojo stisko in potrebuje pomoč. Takšno ali drugačno. Poslušam ljudi, ki tožijo o svojih osebnih stiskah, srečujem bolnike, ki nosijo težo svoje bolezni. Žalujoče, ki zaradi žalosti ob izgubi ljubljenega človeka izgubljajo tla pod nogami. Vidim spet druge in vedno več jih je, ki zaradi pomanjkanja komaj še živijo. Pa tudi sama osebno se srečujem s to ali ono težavo. So dnevi, ko se mi zdi, da je tako, kot je v prizoru iz filma: prihajamo k Jezusu po pomoč, z vseh strani, vedno več nas je. Ob takšnih trenutkih pomislim na Jezusov stavek: »Ne morem sam, preveč vas je!« S tem hoče reči: »Preveč vas je, da bi zmogel to trpljenje, pomagajte mi tudi vi, vsakdo od vas! Skupaj bomo zmogli!« Kliče nas, vsakega izmed nas, da nekaj naredi za bližnjega, da nekomu ob sebi odvzame del njegovega bremena. Hromi bo lahko gledal namesto slepega, slepi bo lahko tolažil žalostnega. Vsakdo zmore nekaj, s čimer lahko pomaga.
In še naprej razmišljam ob tem prizoru, ki ga ne bom mogla nikoli pozabiti. Če odgovarjamo na Jezusov klic po sodelovanju z njim, po medsebojni pomoči, potem, nismo več množica posameznikov, ampak postajamo družina in ustvarjamo vezi. Tam, kjer se ustvarjajo medsebojne vezi, pa se že začenja odrešenje.
