Ne le v tem času, vedno…

Pismo in razmišljanje g. Jožeta Planinška, namenjeno skupnosti župnije Celje-sv. Jožef

Božjo besedo ob sklepu božične osmine, na praznik Marije, Božje matere, lahko lepo povežemo v celoto z berili in evangelijem jutrišnje nedelje in nam je čudovita popotnica v leto, ki ga začenjamo. 


Ne le v tem času, vedno…

V prvem berilu včerajšnjega praznika Gospod govori Mojzesu naj naroči Aronu in vsem duhovnikom, kako naj blagoslavljajo ljudstvo z zagotovilom, da je Gospodova roka nad njimi, ki jih varuje in njegovo obličje, ki jih vodi s svojim sijem ter milostjo. Apostol Pavel nadaljuje v drugem berilu, da se to uresničuje s prihodom Boga kot Sina, enega izmed nas ljudi, s katerim vsi postajamo otroci našega Boga in se nam Bog razodeva kot oče. To pa ne ostaja le pri obljubi temveč nas postavlja v dedni položaj in to v polnosti časov, kar bi z drugimi besedami rekli; vedno, torej tudi danes. Evangelij doda še pomenljivo noto z Marijo in Jožefom. Njiju z detetom so našli pastirji, in o Mariji zapiše, da je vse premišljevala v svojem srcu, kar bi z drugimi besedami rekli, da je molila. Bog se nam tako razodene, kot oče, pa ne le v tistem strogem pomenu besede, kot gospodar in stvarnik, temveč z Marijo tudi kot mati, saj, ko si jo izbere za mater svojega sina, postane njegova ljubezen do nas ljudi ne le očetovska temveč tudi materinska. Materinska s premišljevanjem, molitvijo Marije, naše in Božje matere, ki jo lahko vzporejamo z modrostjo, o kateri govori jutrišnje prvo berilo modrega Siraha. Pavel v drugem berilu doda prošnjo za razsvetljenje, da bi res vedeli v kakšno upanje smo poklicani in kakšna je naša dediščina. Janez z evangelijem pa še enkrat vse utrdi s sporočilom o Besedi, ki je, ki je bila, in ki bo in je meso, je življenje. 

Letos si z voščili nismo izrekli veliko besed, ker niti ni bilo priložnosti, ko smo bili več ali manj sami, morda v ožjih krogih, ob začetku leta ali pa prehod iz enega v drugo leto kar prespali. To, glede na sporočilo zgoraj navedene Božje besede, niti ni tako slabo, nasprotno, lahko je temeljno. V življenju se kdaj zgodi, da človek najbolj modro ravna takrat, ko se preprosto prepusti. Sploh je to pomembno za stvari, na katere nima vpliva in je vsak poskus le dodatna obremenitev. Pomislimo na medsebojna razmerja, recimo v družini ali skupnosti, kjer se v ozadju in v temelju sicer razumemo, v konkretnih trenutnih razmerjih je pa polno drobnih napetosti. Bolj ko se vanje vtikamo, več je hudih ur, molčečih pavz in podobnega, česar bi ne bilo, če bi malo potrpeli, kakšno stvar pogoltnili in šli naprej. Kakor je pomembno, da smo pridni in skušamo vse narediti, kar se da, je lahko celo odločilno, da včasih tudi damo mir in smo tako najbolj koristni. To veste zlasti tisti po družinah, kjer se srečujete mladi in starejši ali pa odrasli in odraščajoči, slednji to lahko kdaj celo bridko izkusite. Oboje je pomembno; da smo dejavni in da damo mir. Vedenje, kdaj je kaj bolje ali slabše, je pa umetnost življenja, ki jo imenujemo modrost. Izkušeni, preprosti  in ponižni starši in sicer ljudje jo imajo. Marija s svojim ohranjanjem stvari v svojem srcu in Jožef s svojim molkom, sta na svoj način »prežvekovala« življenje in dobro izvršila zadano nalogo, zato sta nam model te modrosti.

Imamo trenutek, kot ga imamo, »takole mamo«, bi rekli po domače; v svetu, domovini, družini, skupnosti, mi v domu, župniji, sami pri sebi…  Z njim in z vsem v njem prehajamo iz leta v leto, nič posebnega in vendar pomembno. Pomembno še posebej, da v njem postorimo vse kar je v naši moči in še malo več. V luči zgoraj navedene Božje besede pa je ključno še to, da se znamo in zmoremo tudi prepustiti, da ob vsem postorjenem znamo dati tudi mir in pustiti, da še Bog doda svoje. Zagotovila iz Božje besede, ki je meso, so izredna. Ne bi več nadaljeval s to pridigo, nadaljevanje bi vam rad zaželel kot voščilo, ki si ga je menda treba izreči v tem času, sicer pa ne razumem zakaj ravno ali celo predvsem v tem času, ko pa je vedno potrebno.

Jože Planinšek

Deli.