Znanka, intelektualka, ki se je upokojila in hodi precej redno še nazaj delat, mi je pripovedovala, kako se mora sedaj kot upokojenka marsičesa učiti. Ko gleda mlade, kako delajo, bi marsikaj želela imeti drugače. Pa si vedno znova dopoveduje, da nima nobene pravice posegati v njihovo delo. Ona je sicer prepričana, da je njen način dela pravilen – toda kdo bi mogel zagotoviti, da tudi mladi nimajo po svoje prav. Njen čas je minil, zdaj je prišel njihov čas, ki ga morajo po svoje oblikovati. Svoje razmišljanje je zaključila z besedami: »Spoznavam, da se moram naučiti biti preužitkarica. To ni vedno enostavno. Toda če se tega ne bom naučila, bom zelo težko živela, ker bom večno nezadovoljna.«
Verjetno se v podobni situaciji prej ali slej znajdemo vsi. Ne samo na delovnih mestih, ampak predvsem v družinah. Ena najtežjih stvari je, vsaj tako je videti, umakniti se in prepustiti mladim, da postanejo samostojni, da delajo po svoje, morda drugače, kot so videli pri starejših.
Če se človek že prej v življenju ne pripravlja na trenutek, ko bo moral izpuščati svoj položaj, svoje otroke, svoje sposobnosti …, bo zelo težko, ko bo to moral. Kolega, ki je precej časa delal v Švici, mi je pripovedoval, da je tam sodeloval pri tečajih za pripravo na upokojitev. Takšnega tečaja sta se morala udeležiti oba, mož in žena. Ugotavljajo, da veliko ljudi ob upokojitvi zboli, ker ne prenesejo izgube. Tečaj pa naj bi jim to olajšal.
Seveda pa je še veliko pomembnejše kot tak tečaj, če se znamo vsak dan vaditi v izpuščanju že veliko prej. Tudi v izpuščanju drobnih stvari. Čim man se ji bomo oklepali, toliko laže nam bo.
