Na nedeljo pred Zaroko Jožefa in Marije

Ob Zaroki Jožefa in Marije, osrednjem prazniku naše cerkve, ki bo v soboto in ob Božji besedi druge navadne nedelje jutri razmišljam.  Bog vedi, kako sta se spoznala, zaljubila in prišla skupaj naša dva iz trona v glavnem oltarju, Jožef in Marija. Morda bo vsem vam, ki ste poročeni ali kako drugače v navezi v teh dneh tudi prišlo pred oči, kako ste začeli. Nimam izkušenj a zdi se mi, da pri vsem gre za neko prijetno nerodnost, iz katere nastane nekaj lepega ali pa se z njo izgubi priložnost.  Veliko namreč mislimo v svojih medsebojnih razmerjih, zagotovo  tudi zelo lepega a žal včasih nimamo poguma, da bi to  izrazili, s čimer zapravimo prenekatero, lahko zelo lepo priložnost.  Seveda pri tem najprej pomislimo na fanta in dekleta, ki se iščeta in se najdeta ali pa ne,  ni pa to edino. Tudi v drugih odnosih je podobno, zato je pomembno, da o tem razmišljamo.

Božja beseda jutrišnje nedelje nam izredno lepo predstavi najprej Samuela, ki nekaj sliši, se odziva in ob spodbudi Helija še globlje prisluhne in končno zasliši ter se odzove. V evangeliju pa imamo Jezusa, ki ga opazita dva učenca in spontano gresta za njim. Jezus ju nevsiljivo nagovori, kar ju razveseli. Opogumljena se pozanimata, kje stanuje in Jezus ju povabi in sprejme. Gre za razmerje dveh strani, kjer je prva odprta drugi in druga odprta prvi, za vzajemnost in vendarle tudi za pogum, ki je pri tem potreben tako iz ene kot z druge strani. 

Smo si blizu, skoraj bi nekaj rekli in končno uspemo, da stvari stečejo. Včasih pa ne gre, žal celo večkrat ne kot da in tako splahni prenekatera priložnost za nastanek nečesa lepega, spodbudnega in osrečujočega. Včasih, ko se zamislimo, morda spoznamo, da bi nekaj naredili, če bi nas takrat kdo spodbudil a spodbude ni bilo. Pri tem pa moramo vedeti, da je verjetno bila, tik pred izreko, a je nekaj zmanjkalo in je splahnela. 

Kakorkoli je že z nami a zdi se mi, da vsi v globini svoje notranjosti čutimo, da si želimo več spodbude, kot smo je deležni, ker smo pač šibki, negotovi, sramežljivi in je zato potrebni. Smo vse tisto, kar je sicer  plemenitost, ki pa zahteva svoj dolg, še posebej če smo to malo bolj, kot je potrebno.

Rad bi, da bi se ob današnji Božji besedi  v slehernem prebudil nadebudni Samuel in spregovoril preudarni Heli, da bi bili torej v naših medsebojnih razmerjih tako Samueli kot Heliji, tako tisti, ki poslušamo, kakor tisti, ki spodbujamo.  Da bi bili učenci, ki opazijo Jezusa in gredo za njim in Jezusi, ki opazijo zanimanje in ga spodbudijo ter povabijo na obisk.

Gre za neke vrste zaroko, tako v dobesednem in ožjem pomenu kakor tudi v najširšem razmišljanju naših medsebojnih odnosov. Ker gre za župnijski praznik, ki je še posebej  dragocen v teh dneh naše oddaljenosti pa bi vas rad spomnil še na eno stvar, pomenljivo za naše in sleherno občestvo. Mirno lahko rečemo, da smo znotraj naših druženj ob medsebojnih spodbudah odkrili drug v drugem veliko lepega in izjemnega, česar bi sicer brez spodbude lahko ne bilo ali pa bi bilo drugače. Razveselimo se vsega, kar pa naj nas spodbudi, da bomo še pogumnejši.  Bodimo si torej Heliji, Jezusi, ki se spodbudimo, povabimo in Samueli ter učenci, ki nas povabilo zanima. Tudi to bo pripomoglo, da bomo lažje premagovali in zmagovali oddaljenost in se s hrepenenjem bližali spet časom, ko bomo skupaj.  

Jože Planinšek

Deli.