Nekje sem slišala misel, ki me pogosto spremlja: Prizadeti, nemočni in ubogi so močnejši kot atomska bomba. Ob njih se lomijo kopja, ob njih morajo ljudje pokazati, kdo v resnici so. Ob njih se ljudje razdelijo v dve skupini.
Eni so tisti, ki ob prizadetem dozorevajo, ki se ne ustrašijo teže spremljanja, ki svojo ljubezen ob prizadetih prečiščujejo. To so tisti, ki se ne bojijo zase, ki se ne napihujejo in znajo postati tudi majhni. Tisti, ki znajo živeti na ravni biti in znajo v še tako prizadetem in ubogem odkriti zaklad in biti zanj hvaležni. Ti v drugačnosti drugih ne vidijo nečesa, kar je treba na vsak način odpraviti, ampak nekaj, kr je dragoceno za vse.
V drugi skupini pa so ljudje, ki hočejo vse, kar je prizadeto, nezdravo, vse, kar ne ustreza kalupu »normalnega«, za vsako ceno odstraniti. Čutijo se ogrožene. Hočejo biti popolni, pa jih vsak prizadeti opomni, da nihče ne more biti popoln. Pri te mislim na dolge razprave, ki smo jih pred leti v sredstvih javnega obveščanja brali, gledali in poslušali o vrtcu za prizadete otroke, ki naj bi ga odprli v neki ljubljanski soseski. Pa še na marsikaj drugega. Vedno so o prizadetih govorili predvsem kot o predmetu naše skrbi. Skoraj nihče pa ni omenil, da je živeti s prizadetimi pomembno predvsem za »zdrave«, če hočejo dozorevati kot ljudje.
Prizadeti so zares močni, močnejši kot atomska bomba, že samo s svojo pojavo. Sploh ni treba, da kaj naredijo. Lahko so popolnoma tiho, ničesar ne zahtevajo, dovolj je samo, da so. Ob njih se moramo odločiti.
