Lasulja

            Zdaj sem že kar nekaj časa v pokoju, se pa večkrat spomnim na čas, ko sem se dan za dnem srečevala z bolniki. Veliko so me naučili, vsak na svoj način. Mnogi so ušli iz mojega spomina, mnogih se spominjam le v obrisih, bolj po pogovorih, ki smo jih imeli in manj po obrazih, nekateri pa so mi še danes prav živo v spominu.

            Večkrat premišljujem o mladem bolniku, ki sem ga srečala precej na začetku svoje zdravniške poti. Nekaj let prej se je poročil in imel majhnega otroka. Prihajala je tudi žena in videla sem, v kakšni stiski sta oba. Začel je dobivati kemoterapijo in pričakovati je bilo, da bo za nekaj časa ostal brez las. To ga je zelo prizadelo. Da bo ostal brez las. Ne, tega si ni mogel predstavljati. Meni, mladi zdravnici, pa je bilo to precej nerazumljivo. Toliko moških je plešastih in to ni nobena tragedija. Vsaj meni se je zdelo tako. Želel je dobiti lasuljo. Jaz pa sem ga prepričevala, da to sploh ni nič hudega, če bo brez las. Dolgo sva se o tem pogovarjala in zdelo se je, da ostajava vsak pri svojem prepričanju. Mislim, da je lasuljo nazadnje dobil.

            Danes bi verjetno ravnala drugače. Prav bolniki so me naučili, da ne smem presojati po sebi, kaj je za bolnika dobro in kaj ne. Vsak doživlja svojo bolezen drugače, vsak drugače doživlja razne oblike prikrajšanosti, vsak si želi na svoj način ustvarjati svet, v katerem se počuti dobro. Poznam tudi ženske, ki si po kemoterapiji, ko ostane glava pogosto brez las, ne nadenejo lasulje. Ampak to je njihova odločitev in to je treba spoštovati. Jaz bi si jo verjetno nadela, ampak v tem trenutku je to zame teoretično vprašanje. Na splošno mislimo, da za moške ni tako pomembno, ali imajo lase ali ne. Pa sploh ni tako, če se malo več pogovarjamo z njimi in jim damo priložnost, da so lahko iskreni.

            Kadarkoli vidim lasuljo ali slišim o njej, se spomnim na tega bolnika. Pa tudi na svoje takratno nerazumevanje njegovega stanja.

Deli.