Ne morem pozabiti študentke medicine, ki je zagotavljala, da nič več ne verjame medicini, ker je njen dober prijatelj umrl. Kljub najboljši medicini. Zdaj je od takrat minilo že skoraj leto dni. Morda zdaj misli že kako drugače. Upam. Če bo ostala pri svojem gledanju na medicino, bo težko delala kot zdravnica. Vsaj z bolniki bo težko delala, morda kje v laboratoriju.
Ob tem sem se spomnila, da sem že pred mnogimi leti nekje brala o krizni pedagogiki. Ta je v vzgoji otrok silno pomembna in bi morali nanjo misliti tako starši kot tudi vzgojitelji povsod tam, kjer imajo opravka z otroki in mladostniki: v vrtcih, šolah in še marsikje.
Mnogi starši, pa tudi nekateri vzgojitelji mislijo, da je za otroka najbolje, če mu čim bolj prikrijemo vse težko v življenju. Otrok naj ne bi smel vedeti, da ljudje hudo zbolevajo in umirajo, naj ne bi slišal o nesrečah, naj bi živel čim bolj v svetu, kjer je se lepo, brez problemov. V svetu, ki ga pravzaprav ni. Kot pod nekim steklenim zvonom, kamor ne bi prodrlo nič iz realnega sveta. To je v resnici skoraj nemogoče. Če pa bi kje le uspelo otroka čim bolj obvarovati pred težo sveta, bo ta otrok gotovo nekega dne odrasel in stopil v ta svet, na katerega ni čisto nič pripravljen. In potem bo vse skupaj samo še teže in se sploh ne bo znašel.
Zato je krizna pedagogika tako zelo pomembna. Otroka pripravlja na življenje, kakršno je. Ne z neko grozo, ampak z večnim vprašanjem: kaj lahko v neki težki situaciji storimo, da nam bo laže. Ned moremo si zatiskati oči, kot da se nekaj ni zgodilo, lahko pa vedno, tudi kadar je zelo težko, najdemo poti, da nam je nekoliko laže. Samo to, nič več. Pa je tudi to veliko.
Vsem otrokom in mladim bi želela, da imajo okrog sebe ljudi, ki ne pozabijo na krizno pedagogiko. Ob vsem, kar se dejansko dogaja okrog njih.
