Verjetno bi vsak od nas lahko pobrskal po svojem spominu in našel situacije, ko si imel občutek, da se ti je res zgodila velika krivica. Ali pa vsaj kakšna manjša krivica. Ne nekatere potem sploh pozabiš in greš naprej. Spomin na nekatere pa ne more in ne more zbledeti. Med nami prav gotovo ni človeka, ki bi se mu nikoli ne zgodila kakšna krivica. Smo pa si ljudje zelo različni tudi v tem, kako reagiramo na najrazličnejše krivice.
Pretrese me vedno, ko slišim koga reči, da so se mu življenju godile same krivice, prav nič lepega. Navadno so to starejši ljudje, ki se na nek način že poslavljajo iz tega življenja. Hudo mora biti odhajati z občutkom, da se ti v življenju ni dogajalo nič lepega, samo krivice. Nič ne pomaga, če skušaš takega človeka spomniti, da je med vsem težkim gotovo doživel tudi kaj lepega, srečal ljudi, ki so bili dobri. Morda tega ni bil veliko, bilo pa je vendarle. Ljudje navadno vztrajajo pri svoji prvotni trditvi in jih s svojimi argumenti ne moreš prepričati drugače.
V bistvu gre za dva načina gledanja na življenje. Že v najzgodnejšem otroštvu te zaznamuje eden od teh dveh pogledov. Pozneje v življenju lahko svoj pogled spremeniš, potrebuješ pa kar nekaj napora in vsak človek tega ne zmore. Najprej se moraš seveda zavedati, da bi bilo dobro kaj spremeniti, potem se moraš odločiti, da hočeš kaj spremeniti, nazadnje pa moraš delati korake in to je najteže. Zato večina ljudi ostane pri starem: godijo se jim same krivice. Zaradi tega so nesrečni in nesrečni bodo tudi umrli, pa jim od zunaj ne more nihče pomagati. To lahko naredi samo vsak človek sam zase.
Vedno pa sem vesela, ko srečam ljudi, ki so v svojem življenju preživeli veliko težkega, doživeli tudi veliko krivic, pa niso obstali pri tem, ampak so šli naprej. Zame so ti ljudje vedno dokaz, da to je mogoče in dajejo tudi meni moč in pogum, da jih skušam posnemati.
