Srečala sem gospo, ki je pred nekaj leti izgubila službo. Rada je imela delo, ki ga je opravljala, pa je podjetje šlo v stečaj. Doletela jo je usoda mnogih. Postala je brezposelna. Lahko bi jo to zamorilo, kar se dogaja mnogim. V tej gospe pa se je takrat prebudila želja, v tej težki situaciji poišče nekaj, kar bi ji dalo nov smisel. Že po naravi je zelo komunikativna in ima rada ljudi. Poiskati mora torej nekaj, kar ustreza njenim željam in sposobnostim. In resnično je našla svoje novo delo.
Povedali so ji, da potrebujejo ljudi, ki bi z veseljem opravljali pomoč na domu. Morala je opraviti tečaj, ki naj bi jo za to delo usposobil. Tam je srečala ljudi, ki jih je doletela podobna usoda, tudi moške. Imela je občutek, da so se skoraj vsi z veseljem lotili novega delovnega področja.
Zdaj že nekaj let dela v pomoči ljudem na domu. Delo gotovo ni vedno lahko, je pa v njem našla nekaj, ker je v bistvu že vedno želela. Biti blizu ljudem, jim pomagati živeti tam, kjer so in najti smisel v situaciji, kakršna je. Ljudje jo imajo zelo radi, ona pa njih. Pri svojem delu se počuti uspešno, čeprav je ta uspeh daleč od tega, kar v javnosti velja za uspeh. Ampak v bistvu je velik uspeh to, da jo imajo ljudje radi in jo pogrešajo, če je ni. Lahko bi imela dobro plačano službo in morda tri doktorate, pa tega ne bi doživela.
Še nekaj podobnih zgodb poznam. Vedno znova sem vesela, ko slišim zanje. Potrjujejo me v prepričanju, da je v ljudeh veliko dobrega, samo odkriti moramo to in znati videti. Ob tem tudi vedno znova premišljujem, kaj je tisto, kar je v življenju najbolj pomembno in za kaj si je vredno prizadevati. Zdi se mi, da smo pogosto veliko preveč pod vplivom splošnega mnenja in medijev, ki nam diktirajo norme, kakšni naj bi bili, kaj je v življenju najbolj dragoceno in podobno.
Ob srečanju s to gospo je odgovor tako preprost: največ so vredni naši medsebojni odnosi in naša medsebojna pomoč.
