Ko se nič ne dogaja

Zadovoljni smo, ko se okrog nas kaj dogaja, ko je vse zanimivo, ko se sprašujemo, kaj imamo še v načrtu. Potem pa se lahko naenkrat zgodi, da se nič ne dogaja, da vlada popolno mrtvilo, in je treba preprosto vzdržati takšno obdobje nedela. Ni tako preprosto to vzdržati. Počutimo se nekoristne, povsem odveč. Kaj vse bi dali, da bi spet lahko delali, se počutili koristne, imeli občutek, da nas drugi potrebujejo. Pa se nam včasih zdi, da nas prav nihče ne pogreša. Vse gre naprej, tudi brez nas, in mi lahko samo od daleč opazujemo dogajanje.

            Kdo od nas ne pozna takšnih občutkov. Čim starejši smo, toliko več je tega doživljanja. Najprej mislimo, da smo nujno potrebni, da lahko vse teče naprej, potem pa se izkaže, da vse normalno funkcionira tudi brez nas. Vedno bolj sem prepričana, da se moramo vaditi tudi v nedelu, če hočemo zadovoljno živeti.

            To sem omenila znanki, ki se mora zaradi svoje bolezni vaditi v nedelu, pa mi je takole odgovorila: »Vaje v nedelu še kar trajajo, res smo od prej natrenirani na nenehno tekanje sem in tja, pa delo in delo in delo. Tako mi je nekoč neka gospa pripovedovala o otrocih, ki imajo v vrtcu čas popolnoma sprogramiran (zdaj bomo pa risali, zdaj gremo pa lulat, zdaj bomo pa slikanice gledali …) in ne vedo, kaj bi sami s seboj, če ostanejo popoldne sami. In kup že narejenih igrač ne pomaga, nobene fantazije ne sprošča. Res, primerjava zgodnjega otroštva s časom po upokojitvi je prav plodna.«

            Pa se bomo vsi znašli tudi v obdobju nedela, razen, seveda, če ne bomo sredi dela umrli. In takrat, v obdobju nedela, se bo izkazalo, kakšne so naše življenjske vrednote.  Ali je za nas najpomembneje imeti in delati, ali pa nam je pomembneje biti.  Biti v soglasju s seboj, z drugimi okrog sebe, z Bogom. Biti pomeni naš odnos do vsega. Potem naša vrednost ni odvisna od tega, kar imamo in kar naredimo, ampak kako smo, kako znamo živeti in se življenja veseliti.   

Deli.