Spominjam se, kako smo pred leti lahko na cesti gledali oglasni pano neke zavarovalnice, ki je zagotavljala, kako se človek lahko počuti varnega, če se dobro zavaruje. Nič se ti ne more zgoditi, tako so zagotavljali. Pred kratkim pa sem od daleč spremljala, kako je potekalo zdravljenje in umiranje sestre moje dobre prijateljice v inozemstvu. Imela je najboljše zavarovanje, ki ji je omogočalo veliko udobje v bolniški sobi. Ta gospa pa je postajala vedno slabša, tako da ji vse to ni nič pomagalo. Najbolj pa jo je motilo to, da osebje sploh ni bilo prijazno in sočutno z njo. Tega ni občutila samo ona, ampak tudi njeni najožji sorodniki, ki so k njej prihajali na obisk. Nazadnje so jo vzeli domov in je umrla doma.
Če bi malo povpraševali ljudi, bi verjetno našli ker precej takšnih zgodb na vseh koncih sveta. Najboljša zavarovalnica čisto nič ne pomaga, če ne sodelujejo ljudje, ki tega ne delajo samo za denar, ampak z neke notranje drže in prepričanja, da ti ne more biti nikoli vseeno, kako je z drugim človekom. Pa tudi v zavesti, da sami ogromno pridobijo tudi zase, ko tako delajo. Zanimivo, da pri takšnih ljudeh ne prihaja pogosto do izgorevanja, o katerem toži vedno več ljudi.
Podobno je tudi z zakoni. Lahko imamo najboljše zakone, pa ti čisto nič ne prispevajo k boljši kvaliteti življenja, če ni ljudi, ki bi znali to prenesti v življenje. Koliko takšnih zakonov ostaja samo na papirju.
Sprašujem se, kaj bi bilo treba narediti, da bi se mi vsi tega veliko bolj zavedli. Ne vem, vem samo, da tako, kot je, ni v redu. Morda bi bilo treba o vsem tem že veliko bolj osveščati otroke, že čisto majhne. Toliko stvari se moramo učiti, ki jih potem pozabimo in nam nikoli ne pridejo prav. Če pa bi otroke že od malega bolj pripravljali na življenje, bi jim to ostalo v spominu veliko bolj kot marsikaj drugega. Pa mi vsi se bomo s takšnimi stvarmi prej ali slej srečali. Če bom kdaj v bolnici in če bom tam morda umirala, bi vsekakor želela imeti ob sebi srčne ljudi.
