Ko je zakladničar že onstran

Pogosto srečam ljudi, ki jim je umrl kdo od najbližjih in mi pripovedujejo, kako se po smrti čutijo s pokojnim povezane, na prav poseben način. Kako jim pokojni pomaga živeti, reševati razne probleme, kako se obračajo nanj z najrazličnejšimi prošnjami. Sama nimam veliko takšnih izkušenj, mi pa je lepo poslušati ljudi, ki mi o tem pripovedujejo. Vidim, kako jim to pomaga živeti in tudi premagovati žalost in stisko ob izgubi. Marsikdo ob takšnih pripovedih zamahne z roko, češ, saj je vse to le plod domišljije. Meni pa se vendarle zdi, da ne smemo tako soditi in da moramo tudi takšne pripovedi jemati z vsem spoštovanjem, tudi če sami nimamo takšnih izkušenj.

            Ob vsaki smrti se srečujemo z veliko skrivnostjo, s tolikimi vprašanji, na katera ne znamo odgovoriti. Lahko samo verujemo in upamo, da nam bo nekoč vse jasno. Našim pokojnim je že jasno in z neke druge perspektive gledajo na nas.

            Moja znanka zelo pogosto misli na svojo sestro, s katero sta skupaj živeli in se še sedaj, nekaj let  po njeni smrti, čuti z njo zelo povezano. Zdi se ji, da ji prav ona na poseben način vliva moči, ko se ji zdi, da ji pojemujejo. Takole je nekoč razmišljala o tem: »Moji rajni sestri ni poguma nikoli zmanjkalo, meni pa hitro. A zdaj je bolje: sem se vrgla po njej; spoznavam, da dediščino zares prejmeš takrat, ko je zakladničar že Onstran; prej njegova last še ni tvoja.« 

            O teh njenih besedah sem veliko premišljevala. Ljudje, s katerimi smo živeli in so odšli, so res lahko pravi zakladničarji, ki nam iz tega zaklada vedno znova dajejo moči za naprej. Kako smo vsi povezani med seboj, tisti, ki trenutno smo tu, pa tisti, ki so nekoč bili, pa verjetno tudi tisti, ki boso prišli za nami. O vsem tem zelo malo razmišljamo na glas, kot da bi se bali, da bomo v očeh nekaterih ljudi veljali za sanjače. Pa je tudi srečevanje s to skrivnostjo Onstran zelo bistven del našega življenja, ki nas vseskozi zelo zaposluje, tudi če o tem ne govorimo. 

Deli.