Misijonska nedelja, ali Svetovni misijonski dan, kot toliki drugi dnevi, ki jih praznujemo, že s svojim imenom nakaže, za kaj gre. Treba pa je upoštevati zaznamovanost sodobnega človeka z mediji, javnim mnenjem, včasih tudi podtikanji, ki nam prvo misel ob nazivu lahko tudi zavedejo ali celo zmaličijo.
V sodobni povezanosti sveta, kar nam omogočajo vedno nova sredstva obveščanja vemo, s čim vse se srečujejo ljudje po svetu in koliko ter kako velike stiske pestijo mnoge. Ko se poglobimo v vsakodnevne nove vesti, odpremo srce in res začutimo osebne stiske, ki iz tega nastajajo, nas zaboli, smo nemirni in žalostni, pred vsem pa največkrat povsem nemočni. Več ali manj se je vse čase godilo podobno, le da eni za druge nismo toliko vedeli. Zato je danes naša odgovornost večja. Ko sprejemamo prednosti obveščenosti praktično o vsem na svetu, sprejemamo tudi toliko večjo od- govornost zanj, ki toliko, kolikor ga poznamo, postaja naloga za vsakogar. To še posebej, ko pomislimo na nizke cene proizvodov, hrane in drugih storitev, ki prihajajo iz, recimo »Tretjega sveta«, od katerih pa so večino pobrali še trgovci in ne neposredni proizvajalci. Slednje je v nebo vpijoča bolečina, za katero nam ne more biti jasno, kakšno ceno bomo, kot posamezniki in kot človeštvo, plačali pred večnim sodnikom.
Vse to je zelo pomembna misel ob Misijonski nedelji, še zdaleč pa ne edina. Ob njej gradimo solidarnost, spodbujamo radodarnost in vzpostavljamo humane odnose med nami. Če kristjani ostanemo na tem nivoju, nam Cerkev postane ena izmed humanitarnih organizacij in izgubi svoj smisel. Naloga Cerkve je sicer najžlahtnejše humanitarno delo, a tudi še veliko več, kar je gradnja Božjega kraljestva. Kristjani smo poklicani k dobroti in radodarnosti, vendar to mora biti posledica naše prežetosti z evangelijem. Kristjani nismo zgolj humanitarci. Ta naloga je del našega človeškega poslanstva in s tem vseh ljudi. Mi smo najprej misijonarji. Mi moramo prinašati ljudem Kristusa, učlovečenega Boga, njegovo veselo oznanilo, ki zmaga sleherno slabo. Bog, ki je stvarnik in odrešenik sveta, mora v svetu dobiti pravo mesto, potem bodo tudi druge stvari tam in tako, kjer in kot morajo biti. Pozabljati na temelj našega bivanja, koliko bolj pa njegovo izrabljanje ali pa namerno izrinjanje Boga iz zavesti ljudi, je korenina in izvir zla, s katerim se srečuje svet. Gre za eno največjih skušnjav človeka že od njegovih začetkov, ker daje polet človeškim interesom, ki, ko ni več norme, izgubijo daljo in stran ter gredo preko vseh meja. Tudi človeški humanizem se lahko znajde v hladu njenih senc in, ne da bi se zavedal, začne rojevati sprevrženost.
Misijonska nedelja je in mora biti praznik ali pa festival, če s to besedico bolje razumemo vsebino, naše dobrote, vendar ne smemo in ne moremo ostati le pri tem. Ta dan, če hoče opravičiti svoje ime, mora dlje v našo zavest. Z njim kristjani budimo in poživljamo svojo krščansko prežetost, s katero želimo, delamo in molimo, da bi bil naš svet zares Božji in to za slehernega človeka.
Jože Planinšek CM (Misijonska obzorja, št. 5 / 2014)
