Ko hočemo vse vedeti

Zelo normalna je človekova želja, da bi čim več vedel, o vsem. O tem, kaj se dogaja v njem samem, kaj se dogaja okrog njega, pa sploh po svetu, v vesolju in še in še. Prav zaradi te človekove želje spoznamo veliko novega in ta želja na marsikaterem področju premakne razvoj naprej. In potem se lahko čudimo, kaj vse zmore na primer današnja medicina. Stvari, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. In v človekovi naravi je, da ne ve nikoli dovolj, vedno hoče še več. Brez te želje bi znanost verjetno zastala. Ob vsem tem pa ni tako jasen odgovor na preprosto vprašanje: Ali je človek, ki ve danes neizmerno več kot nekdaj, bolj srečen?

            Pogovarjala sem se z gospo, znanstvenico po poklicu, ki je zbolela za rakom in ta rak napreduje kljub vsem napredkom medicine. Ona prebira strokovne knjige, članke, primerja tabele, da bi dobila jasen odgovor na to, kako se bo bolezen pri njej odvijala naprej. Pa je vedno znova razočarana. Vedno znova doživlja presenečenja, večkrat neprijetna kot prijetna, vedno znova se stvari odvijajo drugače, kot bi pričakovala. Ugotavlja, da ji znanost ne more dati zadovoljivega odgovora. Prav nič ji ne more odgovoriti na temeljna vprašanja, ki jo vznemirjajo: Zakaj se mora prav meni to dogajati? Kakšen smisel ima to moje življenje, kakšen smisel ima moja bolezen? Kaj je tisto bistveno, za kar naj si človek prizadeva?   

            Spomnila sem se na kolegico, družinsko zdravnico, ki se zelo pogosto srečuje s podobnimi bolniki. Nekateri bi želeli vse vedeti. Enkrat je neki bolnici rekla: »Zakaj pa bi morali vse vedeti?« Življenje, ki ga živimo, ni stvar vedenja. Resnično živeti pomeni biti odprt za skrivnost, za presenečenja, za skupnost in za množico odnosov v tej skupnosti in še za marsikaj podobnega.  Lahko smo hvaležni tudi za vse tisto, kar vemo in je tudi prav, da vemo čim več. Bistveno v življenju pa teče mimo tega vedenja in je tudi prav, da se tega zavedamo. 

Deli.