Ko bi bili bolj razumevajoči

Verjetno bi bilo življenje mnogo lepše, če bi bili malo bolj razumevajoči. Povsod: v družinah, v šoli, na delovnih mestih, med sosedi in še in še. S svojimi pripombami, ki gredo pogosto čez rob dobrega okusa, in se jih morda niti ne zavedam dobro, lahko sprožimo v ljudeh veliko stisk. Stisk je v življenju že itak dovolj, hudo pa je, če se pridružijo še stiske zaradi netaktnosti in nerazumevanja ljudi okrog nas. Vsaj tem bi se dalo izogniti.

Že kar nekaj časa je minilo od takrat, ko je umrla znanka, petindevetdesetletna gospa. V zadnjih dveh letih je bila močno sklerotična. Sestra, stara tudi že čez osemdeset let, je z veliko požrtvovalnostjo skrbela zanjo. Stara gospa je večkrat padla in vedno hujši problem je bil, kako starko dvigniti. Če se je to zgodilo dopoldne, je bilo to skoraj nemogoče. Vsi mladi sosedje iz bloka so bili v službah, stari in obnemogli, ki so bili doma, pa niso mogli dvigovati. Problem je postajal vedno hujši in v tej veliki nemoči sestri ni preostalo drugega, kot da je za sestro poiskala prostor v domu. Seveda to sploh ni bilo tako preprosto. In ko je sestra končno prišla v dom, je po nekaj dneh umrla. Lepo, spokojno. Smrt, o kateri lahko rečemo, da je prišla kot odrešitev.

Potem pa se je zgodilo, da je žalujoča sestra srečala na stopnišču sosedo, ki je takole komentirala sestrino smrt: »Pa da ste jo mogli dati v dom, saj ni čudno, da je umrla!« V stari žalujoči gospe je samo še poglobila občutke krivde. »Saj res, le zakaj …?« Le kje je bila soseda, ki je tako suvereno dajala izjave o tem, kako je bilo, kako naj bi bilo, takrat, ko je bilo treba pomagati, kaj storiti? Ne, takrat ni bilo nikogar, takrat je bila mlajša sestra sama ob starejši in ji ni nihče, prav nihče pomagal. Tudi sama bi veliko raje videla, da bi sestra umrla doma, da ji ne bi bilo treba v dom. Pa je življenje takšno, kot je. Zaman iščemo idealne rešitve, ker jih najdemo zelo redko. Zadovoljiti se moramo z najboljšimi rešitvami v dani situaciji, ki še zdaleč niso idealne.

Deli.