Znanko, ki jo poznam še iz študentskih let in kot redovnica že desetletja dela v misijonih, na raznih koncih sveta in se le sem in tja vrača v Slovenijo, sem vprašala, kje se pravzaprav počuti doma. Vem, da je povsod rada. Rada pride v Evropo in v Slovenijo, potem pa se spet rada vrača med svoje tam, kjer trenutno dela. Takole mi je v pismu odgovorila: »Kje se najbolj počutim doma, me sprašuješ? Ali veš. da me to vprašanje spravlja v zadrego? Mogoče bi bil najbolj pravilen odgovor da ‘povsod, kjer sem doslej živela, in obenem nikjer’. Zelo rada grem DOMOV v Slovenijo, a ko sem tam, čutim domotožje…Sedanji moj DOM ni več tisti, kot je bil pred mojim prvim odhodom. Nekako tujka se počutim; niti v rojstni vasi ne poznam več ljudi, v govorici poslušam nepoznane besede. In tedaj me vleče nazaj v moj afriški dom, najbolj v tistega, v katerem sem živela in delala nazadnje. Mislim, da podobno doživljajo vsi dolgoletni misijonarji.«
Ko sem jo vprašala, kje se počuti doma, sem dobila točno tak odgovor, kot sem ga pričakovala. Verjetno bi bil težko misijonar nekdo, ki je zelo navezan samo na en kraj in se počuti doma samo tam. Pa to ne velja samo za misijonarje, ampak za nas vse. Nekateri res ostanejo celo življenje na istem kraju, mnogo ljudi pa se v življenju veliko seli in vsaka selitev je nova priložnost za marsikaj. Kdor zna to doživeti in razumeti, ne bo nikoli tožil za krajem, ki ga je pustil za seboj. Veliko laže živimo, če se zavedamo, kjerkoli že smo, da smo tam samo začasno.
Počutiš se doma, tam, kjer si, na poti v naš večni dom. Prav tu in v tem trenutku imaš neko nalogo, da jo opraviš. Morda na zunaj ni to videti nič posebnega, ampak to je tvoja pot, samo tvoja. Če bi se tega bolj zavedali, bi morda živeli bolj veselo in bolj sproščeno. Veliko manj bi se grebli za stvari, ki jih vidimo pri drugih in so nam nedosegljive. To bi želela vsem ljudem, posebno pa še tistim, ki se nikakor ne morejo ločiti od mnogih stvari, na primer v starosti od svoje hiše, kot da bodo vse nesli s seboj.
