Vedno znova ugotavljam, kako se mnogi ljudje sploh ne znajo in ne upajo pogovarjati z invalidi. Včasih se dogajajo stvari, ki so naravnost žaljive. Ne vem, ali se ljudje tega sploh zavedajo. Pa bi bilo prav, da bi se in da bi o vsem tem tudi več razmišljali. Sami bi kot ljudje pri tem pridobili.
Invalidka na vozičku, dobrih deset let mlajša od mene, zelo bistra in vsestransko aktivna, mi je pripovedovala, kaj se je že velikokrat zgodilo njej in njeni prijateljici, ki jo spremlja. Ženska, ki sta jo srečali, se je obrnila k spremljevalki in jo vprašala, kako je z invalidko, kako se počuti, kaj počne in podobno. Ni vprašala invalidke, ampak kar mimo nje spremljevalko. Če bi se to zgodilo enkrat, bi človek pač rekel, da se dogaja tudi kaj takega. Ampak nekaj podobnega se je zgodilo večkrat, ob srečanju z različnimi ljudmi. Kot da se ljudje bojijo direktnega srečanja z invalidom in kot da je to zanje čisto drug svet, s katerim se bojijo imeti opravka.
Verjetno ta moja znanka invalidka ni edina, ki doživlja kaj takega. Ko sva se pogovarjali o tem, je bil prisoten znanec, slep in sedaj tudi na vozičku. Pripovedoval je še svoje dogodivščine, ki so včasih naravnost smešne. Neka gospa je ženo, ki je bila ob njem, spraševala, kako neki on spi, ko vendar nič ne vidi.
Ob tem sem se spomnila, kako mi je pred leti slep znanec pripovedoval, kako je pred trgovino z belo palico čakal ženo, ki je nakupovala. Pa je pristopila gospa, mu vtaknila v žep bankovec in rekla: »Da boste imeli za priboljšek.« Še sedaj se pogosto spomnim na to pripoved.
Ne, nobenega priboljška ni treba, niti ne za slepega gospoda niti ne za invalidko. To, kar vsi pričakujemo in si želimo, je samo to, da nas drugi jemljejo kot resne, sebi enake sogovornike, ki so morda v kakšni stvari drugačni od njih. V bistvu pa so še bogatejši, zaradi izkušnje z invalidnostjo
