Poklice pogosto delimo na takšne, kjer imamo veliko stika z ljudmi, ali pa takšne, kjer delamo predvsem z neko mrtvo snovjo. V resnici pa je tako, da človek lahko v vsak poklic vnese dušo. Karkoli delamo, je povezano z ljudmi, s prizadevanjem za dobro nas vseh.
Velikokrat mislim na žensko, ki sem jo srečala pred nekaj leti. Dela kot kamnosek. Ko sem se nekaj časa pogovarjala z njo, sem spoznala, kako je njeno delo bogato, kako je v njem prisotna z vso človeško toplino. Pripovedovala mi je, da ljudje največ naročajo nagrobnike. Prihajajo razmeroma kmalu po smrti svojca, govorijo o pokojniku, o svoji bolečini, o tem, kako težko se je spoprijeti z izgubo. Prihajajo v obdobju, ko čutijo v sebi potrebo po tem, da veliko govorijo. Tu, pri gospe, ki izdeluje nagrobnike, najdejo nekoga, ki jih posluša, ki jih razume – ki jih razume tudi zato, ker je sama doživela težke izgube.
Tako zadobi tudi kamen, ki bo stal na grobu, drugačno vrednost. Ni samo predmet, ki je vreden določeno vsoto denarja. Vsebuje vse, kar se je ob njem ustvarilo med živimi ljudmi, številni pogovori, tudi o pokojniku. Ta gospa ne izdeluje samo nagrobnikov, njeno delo je način, kako se srečuje z ljudmi. Njeno glavno delo, ki ne bo nikjer zapisano in ki se ga morda niti sama ne zaveda, pa je njeno srečevanje z ljudmi v stiski, v času žalovanja, njena sposobnost in pripravljenost, da jih posluša in čuti z njimi.
Ob tem razmišljam o neki drugi gospe, ki si ne upa svetovati drugim, ker ni niti socialna delavka iti psiholog. Naj se zaveda, da največ pomoči v življenju prejmemo od takšnih ljudi, kot je gospa kamnosek.
