Vedno znova ugotavljam, da je misel Martina Bubra, Vse resnično življenje je srečevanje, zelo resnična. Brez srečevanj bi bilo naše življenje žalostno, pusto in prazno. Toda ali pomeni Bubru srečanje že to, da sta dva človeka hkrati na istem kraju? Verjetno ne. Če se dva človeka nekje znajdeta skupaj, to še ni nujno srečanje. V pravem srečanju se med nima nekaj odvija, gre za dajanje in sprejemanje. Komunikacija ni nikoli enosmerna.
O vsem tem premišljam, ko se s kom pogovarjam, pa vidim, da sploh ni sposoben, niti pripravljen narediti koraka stran od sebe. Ure in ure lahko pripoveduje največje potankosti o sebi, nikoli pa ne vpraša: »Kako pa ti?« To še kar razumem takrat, ko je človek v stiski in potrebuje pozornega poslušalca. Takrat res ni čas, da bi spraševal sogovornika po njegovem počutju. Pri povsem navadnih pogovorih pa je zanimivo, da mnogi ljudje nikoli ne vprašajo: »Kako pa ti? Kaj pa ti počneš? Kako se počutiš?« in podobno. Kot da so sami in da drugega sploh ni.
Lepo bi bilo, da bi pri naših druženjih vedno šlo za pravo srečanje, Da bi čutili ta preskok z obeh strani. Srečanje človeka obogati, mu odpre nove razsežnosti, mu omogoči marsikaj, česar sam morda ne bi zmogel. Seveda je pogoj za to, da se ne vrtimo le okrog sebe, ampak nas iskreno zanima tudi bližnji. Da v pogovoru vidimo vrednoto tudi zase. Da nas drugi človek ne zanima v tem smislu, da o njem čim več vemo in uporabimo potem to za opravljanje, česar je, žal, med ljudmi veliko preveč. Čudovito je, če znamo srečevati vsakega človeka kot skrivnost in kot bogastvo z vsem spoštovanjem in če mu znamo prisluhniti. In seveda, če zna tudi drugi prisluhniti nam.
Če bi se tako srečevali, bi znali večkrat vprašati Kako pa ti? In bi bilo naše življenje veliko lepše in razrešila bi se marsikatera stiska, ki nas muči.
