Poklicala me je neznana gospa in kar takoj začela pogovor takole: »Ne vem, kako naj se odločim, za kemoterapijo ali proti njej.« Bila sem prepričana, da se odloča zase, ali naj kemoterapijo sprejme ali ne. Kar takoj sem ji tudi povedala, da sem že zelo dolgo v pokoju in v tem času je onkologija tako napredovala, da si res ne upam reči karkoli o zdravljenju, ki je sedaj na voljo. Poleg tega pa sem se v času dela na Onkološkem inštitutu ukvarjala s čisto drugim področjem.
Potem pa se je v pogovoru izkazalo, da gospa sploh ne sprašuje zase, ampak za svojega očeta. Ona naj bi se odločala namesto njega. Kot sem razumela, je oče še kar pri močeh, niti ne tako zelo star, bister in sposoben odločati zase. Hčerka pa je živela v prepričanju, da oče niti malo ne sluti, da ima raka in da bi ga vse preveč prizadelo, če bi se odkrito pogovarjali z njim. Z gospo sva se potem še dolgo pogovarjali prav o tem, kako naj prepusti očetu samemu, da se bo odločil. Odrasel je, sposoben za odločanje in ne morejo se vesti, kot da mu nič ni. Bolezen je tukaj, treba jo je zdraviti in čim bolj bodo pri vsem odkriti in se ne bodo šli raznih skrivalnic, toliko laže bodo kos vsemu. Poleg tega pa oče verjetno prav dobro ve, kakšno bolezen ima. Morda pa hoče on kaj skrivati pred hčerko, da je ne bi prizadel in se dela, kot da nič ne ve. To se dogaja zelo pogosto in potem so vsi olajšani, ko začno govoriti resnico.
Ko se soočamo z boleznijo, se res dogaja marsikaj in takšno prikrivanje sploh ni tako redko. Najprej se starši vedejo do otrok tako, da jim skušajo marsikaj prikriti, da bi jih ne vznemirjali, na primer ob bolezni in smrti starih staršev ali kaj podobnega. Ali pa tudi ob bolezni otrok samih. Potem, ko otroci odrastejo, pa se vse skupaj obrne in postanejo otroci do staršev zelo pokroviteljski, bolj kot je to potrebno. Kot da imajo pravico, da oni odločajo namesto njih. Se sploh zavedajo, da ima vsak odrasel človek pravico, da se sam odloča zase in da je takšno prikrivanje pravzaprav kršenje osnovnih človekovih pravic? Tudi, če to delajo v prepričanju, da jih vodi ljubezen.
