Kako dolgo še?

Delite objavo

Vprašanje, ki ga vsi poznamo. Mladi morda ne toliko, ker se jim pogosto zdi, da bodo večno ostali mladi in zdravi. Ko pa človek pride v leta, je to vprašanje zelo pogosto prisotno. Kako dolgo mi bo zdravje še kolikor toliko služilo, kako dolgo bom še lahko ostal samostojen … Pred zakoncema pa se pojavlja večno vprašanje: Kako dolgo nama bo uspevalo to najino skupno bivanje? Največkrat je tako, da eden prej odide. Morda se to zgodi šele v pozni starosti, lahko pa tudi že veliko prej. Nihče ne more vedeti, kdaj. 

            Sama prav dobro poznam takšna vprašanja. Kako dolgo mi bo še uspevalo ohranjat toliko gibljivosti in samostojnosti? Ni sicer veliko, je pa dragoceno, kolikor je. Nihče mi ne more odgovoriti. To so stvari, ki jih ne morem vedeti. Lahko samo upam, da se bo življenje odvijalo tako, da bom lahko kos vsemu, kar mi bo prihajalo na pot. Morda čisto drugače, kot si lahko predstavljam v tem trenutku.

            Ob tem vprašanju se mi zdi zelo dragoceno ozreti se nazaj. Kolikokrat sem se že znašla v situaciji, ko nisem vedela, kako bo šlo naprej. In potem je šlo. Nobenih posebnih čudežev ne potrebujem, zame je Bog tako otipljivo in jasno prisoten v tem mojem življenju, ki na zunaj ni nič posebnega. Saj ni treba, da bi točno vedela, kako bo šlo naprej. Dovolj mi je vedeti, da je Bog z menoj, pa naj se zgodi karkoli že.

            Pred kratkim sem nekje brala, da ti znanstveniki v Ameriki že lahko izračunajo, kako dolgo boš živel. Ne vem, če si naj človek to res želi. Spominjam se, kako sem pred leti pripravljala neko predavanje in sem ljudi malo povprašala, kaj bi storili, če bi vedeli, da bodo jutri umrli. Najbolj zanimiv se mi je zdel odgovor kolegice: »Naredila bi samomor.« Ne bi mogla prenesti gotovosti, kaj se ji bo zgodilo. Verjetno je res najbolje, da ne vemo, kaj in kdaj se nam bo v prihodnosti zgodilo. Bolj pomembno je upanje, da bomo našli dovolj moči ob vsem, kar se nam bo zgodilo. Če znamo prav pogledati nazaj v svoje življenje, nam bo tudi laže upati za naprej. Veliko več vzdržimo, kot bi si upali pričakovati v prvem trenutku.