Včasih se pogovarjam s starejšo gospo, ki se strašno jezi na vse, na politiko, na stanje v družbi, na ljudi okrog sebe pa še na marsikaj. Skoraj užaljena je, ker imam jaz do vsega malo večjo razdaljo in me stvari sploh ne spravijo tako iz tira, kot njo. Včasih ji, tako mimogrede rečem: »Glej, pa tudi ta človek bo moral enkrat vse pustiti.« Pa je še bolj huda. »To me čisto nič ne briga, jaz živim sedaj.« Ob vsem tem pa se ima za vernega človeka, ker je bila pač tako vzgojena. Vsaj tako pravi.
Spominjam se, da sem ji enkrat rekla: »Pomisli, če bi v tem trenutku hudo zbolela, ali pa še bolj, če bi zbolel tvoj sin ali vnuk, bi postalo vse ostalo, na kar se sedaj tako zelo jeziš, čisto nepomembno.« Pa je bila še bolj huda in je dajala videz, da se njej kaj takega res ne more zgoditi.
Prav o tem sem premišljevala, ko sem pred dnevi obiskala znanko, mamico devetletne punčke, ki so ji pred kratkim operirali možganski tumor. Res se je pokazalo, da ni bil maligen in se bo stvar počasi lepo uredila, je pa to celo družino postavilo na glavo. Toliko stvari, ki so se jim prej zdele dragocene in vredne, da si zanje prizadevajo, naenkrat sploh niso bile več pomembne. V ospredje so prihajale druge vrednote, zelo temeljne za vsakega človeka.
Začutila sem tudi, kako dragocena je v takšnih trenutkih širša družina, ne samo njena. Kako dragoceni so starši, ki vedno priskočijo na pomoč, pa bratje in sestre z družinami. Zelo dragoceni so tudi sosedje, na katere se lahko zaneseš. Ob vseh skrbeh za bolnico je neizmerno lepo videti vso to veliko množico ljudi, ki so pripravljeni pomagati. In končno je to tisto, kar je najbolj pomembno.
Vesela sem bila tudi mlade znanke, ki je tako odkrito, sproščeno govorila o vsem in tako normalno razmišljala. Nobene panike ni bilo čutiti. Okolica, ki živi z njo, ji daje občutek varnosti.
