Kaj bom pa počela?

   V zadnjem času je kar nekaj mojih znancev odšlo v pokoj, nekateri pa se na to pripravljajo. Vedno znova pa tudi srečujem ljudi v še zelo aktivnem obdobju, ki jim do upokojitve manjka kar precej let, pa jih že sedaj skrbi, kako bo, ko bo prišel čas za upokojitev. Skoraj pretresla me je s svojo izjavo gospa, še ne petdeset let stara, v poklicu, ki ga ima rada in se tam vsak dan srečuje z najrazličnejšimi ljudmi, ko je rekla: »Otroci odhajajo, čez petnajst let bom šla v pokoj. Groza me je, če pomislim na to. Kaj bom pa počela?«

            Ljudje smo tudi kar se tiče upokojitve zelo različni, Nekateri se tega veselijo in komaj čakajo, druge obide groza, če pomislijo, da nekega dne ne bodo več šli v službo. Nekateri imajo tudi potem dela čez glavo in najdejo vedno kaj novega, da se s tem ukvarjajo, drugim se poruši svet in imajo občutek, da je njihova vrednost v družbi padla na ničlo. Vsak doživlja na svoj način odhod z dela.

            Verjetno se je treba tudi na upokojitev pripravljati. Vsak dan, korak za korakom. Lahko imaš delo, ki ga opravljaš, zelo rad, pa si moraš vsak dan znova reči, da to ni tvoja zadnja postaja in da bo prišel čas, da usmeriš svoja prizadevanja drugam. Nekateri ljudje potem v pokoju naravnost vzcvetijo. Ni več pritiska, da moraš vsak dan v službo, da se moraš tam ukvarjati s stvarmi, ki so včasih tudi neprijetne, ampak se lahko posvetiš čemu novemu. Koliko je dedkov in babic, ki uživajo ob svojih vnukih, česar kot starši v času zelo aktivnega dela nikoli niso mogli v tolikšni meri. Drugi spet začnejo slikati, brati, hoditi v hribe in še marsikaj. Čas naenkrat zanje postane drugačna kategorija in uživajo v tem, da ga imajo. Kot pravi bogataši. Življenje postaja malo bolj počasno in je tudi prav tako.

            Nam vsem bi želela, da bi se znali tega novega obdobja upokojitve veseliti in bi v njem videli  novo življenjsko priložnost.     

          V zadnjem času sem slišala kar nekaj starih ljudi reči, kako je starost grda. Ko sem jih vprašala, ali bi želeli v tem trenutku biti stari dvajset, trideset let, pa tudi pravijo, da tega ne bi želeli. Pa saj jim tudi ne preostane nič drugega, kot da živijo stari toliko, kolikor so stari. Škoda je le, da živijo tako nezadovoljni. Škoda, da s takšnimi občutki preživljajo zadnje obdobje svojega življenja.

            Morda pa bi bilo vendarle vsaj malo drugače, če bi bili bolj pripravljeni sprejemati pomoč, ki je na voljo. Če nekdo težko hodi, mu bo laže, če bo uporabljal palico ali pa vsaj občasno, ali pa stalno, če je tako potrebno, invalidski voziček, pa še veliko drugih najrazličnejših pomoči. Poznam ljudi, ki veliko raje ostanejo doma in ne gredo nikamor, samo da drugi ne vidijo, kako so nebogljeni pri hoji ali kakorkoli drugače prizadeti. Priprave na to pa se začenjajo že v mladosti.    

Deli.