Kadarkoli slišim človeka, ki takole razmišlja o sebi: »Jaz pa se popolnoma razdajam za druge«, ali pa »Jaz pa sem kot ustvarjen za pomoč drugim«, pomislim, da ta človek verjetno še ni dojel, kaj je bistvo pomoči. Pomoč je resnična samo takrat, kadar poteka proces obojestransko, kadar oba dajeta in sprejemata. Za takšen obojestranski proces pa mora biti človek dovolj majhen in skromen in nikoli preveč prepričan o tem, kako je on tisti, ki absolutno daje. Človek, ki trdi, da se popolnoma razdaja za druge, lahko to dela tudi z željo, morda čisto podzavestno, da bi druge obvladoval. V partnerskem odnosu takšna trditev ni možna.
Pogosto kdo tudi trdi, da neporočeni ljudje, na primer neporočene sestre, zdravnice, učiteljice in vzgojiteljice lahko veliko bolje opravljajo svoj poklic kot poročeni. Tudi ta trditev ni točna. Ali nekdo dobro opravlja svoj poklic, je poleg zadostne strokovne usposobljenosti odvisno predvsem od tega, kako živi svoje odnose v privatnem življenju, koliko ga ti napolnjujejo s srečo in zadovoljstvom, koliko ob njih raste in koliko mu dajejo občutek, da živi polno življenje.
Zato lahko poročena ženska, ki ji družina daje občutek varnosti in topline, veliko bolj sproščeno in z večjo toplino pristopa k bolnikom kot samska, ki jo neprestano greni dejstvo, da je ostala sama. Ali pa tudi nasprotno: poročena ženska, ki živi v družini z nenehnimi konflikti, prenaša to tudi v svoj odnos do bolnikov, in ne poročena ženska, ki zna osmisliti svojo neporočenost, lahko z bolniki zaživi v zelo pristnem odnosu.
Pa tudi mati v družini s številnimi otroki, ki prihaja v svoji skrbi za družino pogosto do skrajnih meja svojih moči in zmogljivosti, se mora resno vprašati, kaj je narobe, če nikoli ne začuti, da ob vsem velikem naporu tudi ona veliko dobiva.
