In začneš poenostavljati

Premišljujem, kaj bi svetovala nekomu, ki se začenja soočati s svojo invalidnostjo, ki postaja vedno manj kos vsakdanjim opravilom. Lahko se jezi, lahko je neznansko žalosten in joka in joka. Stvari pa kljub temu niso nič boljše, ampak morda še slabše, ker mu jeza in žalost jemljeta moč, ki bi jo lahko uporabil za kaj drugega, za nekaj, kar bi mu v tej situaciji pomagalo živeti. Seveda se vsak človek na čisto svoj oseben način srečuje s takšnimi življenjskimi problemi, zato lahko govorim samo o tem, kaj meni pomaga živeti.

            Zelo sem hvaležna za svojo nagnjenost k poenostavljanju. V prvem trenutku ima to lahko za koga negativen prizvok, ker mnogi ljudje nočejo biti ravno enostavni, ampak malo boljši. Pa mi prav to poenostavljanje marsikaj olajša. Če moram izbirati med dvema stvarema, bom izbrala tisto, ki mi je laže dosegljiva, s katero mi ne bo treba obremenjevati drugih ljudi ali pa jih bom čim manj obremenjevala. Tisto, ki ne bo za seboj potegnila še cel kup drugih opravil, stvar, ob kateri bom lahko kljub svoji nemoči lahko ostala čim bolj samostojna. Mislim, da je treba o vsem tem razmišljati že dovolj zgodaj in nekatere stvari preizkusiti. Posebno pri invalidnostih, ki ne nastopijo nenadoma, ampak se razvijajo počasi, lahko marsikaj vnaprej predvidiš in se na to pripraviš. To seveda ne velja samo za invalidnost, ampak tudi za starost kot tako. Človek postaja z leti vedno počasnejši, morda teže pokreten in še marsikaj. Hudo je, če tega ne uvidi in se vede, kot da je še vedno mladenič.

            Kdor je že od mladosti nagnjen k poenostavljanju, mu bo seveda veliko laže, ko bo to postalo nujno za kvaliteto njegovega življenja. Za nikogar pa ni nemogoče, da bi se tega naučil. K človekovem dozorevanju in zrelosti spada tudi to, da znamo pravilno oceniti, kaj in koliko lahko pričakujemo od sebe, koliko naj pričakujemo od drugih, pa seveda tudi to, da drugih ne obremenjujemo preko dopustne mere. 

Deli.