Ljudje ob bolezni reagirajo na mnoge različne načine in včasih tudi zase ne moremo reči vnaprej, kako bi ravnali, če bi se znašli na mestu tega bolnika. Veliko stvari se dogaja čisto nezavedno, je pa vedno odraz naše temeljne življenjske usmeritve. Ta pride prav do izraza pogosto šele takrat, ko na primer zbolimo.
Pripovedovali so mi o gospe, stari čez osemdeset let, ki je huje zbolela in se potem počasi spet postavljala na noge. To pa sploh ni bilo tako preprosto. Manjkalo ji je prave volje za to, ni in ni hotela na noge, čeprav so videli, da to zmore in je občasno tudi malo hodila, ko ni bilo nikogar zraven, da bi jo videl. Živela je skupaj z možem, ki je bil z njo zelo potrpežljiv in ji je ustregel, če je le mogel. Včasih pa se je zdelo, da gre s svojimi zahtevami in pričakovanji že predaleč. Otroci so živeli drugod in so prihajali občasno k njima. Po štirikrat v eni noči je zbudila moža, da jo je pospremil na stranišče. Tako se tudi mož ni mogel nikoli pošteno naspati, čeprav bi to zelo potreboval, saj je bil potem ves dan na nogah, kar za nekoga v starosti čez osemdeset let tudi ni tako lahko.
Sin, ki je to pripovedoval, je to komentiral takole: »Ko to opazujem in se pogovarjam s staršema, se mi vedno bolj zdi, da mama naravnost hoče, da ne trpi samo ona, ampak tudi oče. Zakaj bi trpela samo ona in bi drugim šlo bolje.« Ta njegova pripomba se mi je zdela zelo zanimiva. Opozoril je na nekaj, kar se pogosto dogaja, pa o tem navadno sploh ne govorimo. Kot da se o bolnikih spodobi govoriti samo dobro.
V resnici pa doživljamo tudi ob bolnikih zelo pestre reakcije. Od tega, da znajo biti mnogi bolniki zelo obzirni in nesebični do tistih, ki skrbijo zanje, do tega, da so nekateri včasih naravnost nesramni. Veliko pa je tudi takšnega, česar se bolnik niti prav ne zaveda, pa je odraz njegovega nezadovoljstva s stanjem, kakršno je. Zleze v vlogo najbolj ubogega in pomoči potrebnega človeka in s tem izsiljuje vse, ki mu pomagajo. S to svojo držo pa poleg tega v najbližjih vzbuja občutek krivde, ker pomoč ne more biti nikoli dovolj dobra.
