Pred kratkim mi je nekdo pripovedoval o enajsti zapovedi enaindvajsetega stoletja: »Ne smeš se dolgočasiti!« V prvem trenutku zveni to zelo dobro. Čas je dragocen in moraš ga napolniti s koristnim delom. Škoda ga je izgubljati, ne smeš dopustiti, da teče kar tako. Če pa potem vse skupaj malo bolj razmisliš, je lahko to tudi malo drugače.
V družbi je vedno bolj vse usmerjeno v akcijo. Na vseh mogočih področjih. Celo preživljanje prostega časa naj bi bilo vedno bolj organizirano in aktivno. Tako da človeku ne bi ostalo prav nič časa za nenačrtovane stvari. Tako tudi ljudem vedno bolj vtepajo v glavo, kaj je zanje dobro, v čem je njihova sreča, v kaj je vredno vlagati napore. Ljudje pa so bitja, ki se zelo hitro prepustijo drugim, tudi kar se tiče doživljanja časa. Ljudje hočejo tudi vedno bolj biti v korak s časom in če vsi delajo tako, je pač treba da tudi oni delajo tako.
Znanec, ki mi je to pripovedoval, je vse skupaj primerjal z ladjo, ki pluje vedno z napetimi jadri, potrebuje pa potem vedno znova tudi zatišno fazo, ko se ustavi motor in se ga v tem času tudi temeljito očisti. Takrat ladja preprosto počiva. Ne vem, kaj bi se zgodilo, če tega počitka ne bi bilo.
Tudi ljudje potrebujemo nujno potrebno izmenjavo med akcijo in počitkom. Pa ne takšnim, ki je do potankosti načrtovan in organiziran. Potrebujemo preprosto čas, ko se nič ne dogaja, ko se lahko življenju prepustimo in se pustimo presenetiti. Vsak od nas ve, da je kdaj doživel najlepše stvari takrat, ko tega nikakor ni načrtoval in ko se ni dogajalo nič posebnega. Pa tako blagodejno je bilo to za dušo. Tako, da se tega morda še po mnogih letih z veseljem spominja.
Tudi leto pozna štiri letne čase, za katere so bile včasih značilne različne aktivnosti, včasih tudi samo počitek. Zdaj se to v veliki meri izgublja. Še vedno pa je za življenje vsakega od nas pomembno, kako znamo živeti z akcijo in z brezdeljem, kako znamo oboje osmisliti in najti pravo mero med obojim.
