Vsi se srečujemo s poslavljanjem od pokojnih, če ne prej, v visoki starosti. Naša reakcija ob tem pa je zelo različna. Normalno je, da smo žalostni ob izgubi človeka, s katerim smo morda preživeli veliko let, veliko lepega, pa tudi težkega. Seveda je tudi razlika, ali umre nekdo v visoki starosti in po hudi bolezni, ko je smrt nekako pričakovana in smo se nanju lahko že kar nekaj časa pripravljali, čeprav smo ves čas upali, da se to ne bo zgodilo. Drugače je, če gre za nenadno smrt, v trenutku, ko na kaj takega sploh nismo pomislili. Poglavje zase so tudi smrti otrok, v katerikoli starosti. Hudo je za starše izgubiti majhnega otroka, prav tako hudo pa je za mamo pri devetdesetih letih izgubiti sina ali hčerko pri petdesetih. Ne zdi se nam normalno, da otroci umrejo pred starši. Pa vendar se tudi to dogaja.
Razumljivo je, da smo ob smrti žalostni. Tudi Jezus je poznal to žalost. Ko je prišel v Betanijo. so mu povedali, da je Lazar umrl. Vsi so jokali in so se mu zasmilili.. Tudi Jezus se je zjokal, čeprav je vedel, da smrt ni dokončna in da ga bo obudil. (prim. Jn 11, 28 – 37) Tudi za nas žalost ni zadnja postaja.
Zelo zanimivo je brati in poslušati osmrtnice. V nekaj besedah želijo svojci povedati čim več tega, kar občutijo ob smrti dragega človeka. Včasih pa se zdi, da to sploh ni tisto, kar dejansko občutijo, ampak tisto, kar se jim zdi, da se spodobi reči ob smrti. Tako se dogaja, da slišimo na primer po cerkvenem radiu vedno znova približno takšne tekste ob smrti devetdesetletnika ali še starejšega človeka: »V globoki žalosti sporočamo, da nas je veliko prezgodaj zapustil naš dragi … Nepričakovano se je poslovil … Strti od žalosti se poslavljamo od …« Lahko bi naštevala še in še. Seveda je vsaka smrt prezgodnja, tudi v stotem letu, vsaj tako se nam zdi. Pa vendar je dobro, če znamo biti dovolj realni in ne pričakujemo nemogočega.
Za vse tiste, ki verujemo v Boga, ki je v vsakem trenutku z nami, in v večno življenje, ki se smrtjo ne konča, ampak nadaljuje v drugačni obliki bivanja, je verjetno laže, ko se moramo ob smrti posloviti od dragih sorodnikov in prijateljev. Takrat je na preizkusu tudi naša vera. Ne odvzame nam sicer žalosti ob izgubi, nas pa opogumlja in vzpodbuja z zavestjo, da se življenje nadaljuje.
Ob vsaki smrti se srečamo z veliko skrivnostjo življenja. Življenje se nadaljuje v obliki, ki je za nas vse pokrita s tančico skrivnosti, ki sem nam le sem in tja malo, samo zelo malo odgrne. Vedno znova srečujem ljudi, ki mi po smrti dragega človeka pripovedujejo, kako so sedaj na poseben način povezani s pokojnim, kako se vedno znova z njim posvetujejo, kako jim pri marsikateri odločitvi pomaga, kako ga včasih tudi slišijo ali celo od daleč vidijo. Tega ne pripovedujejo vsakemu človeku, samo tistim, ki jim znajo spoštljivo prisluhniti. Lahko kdo reče, da so to same neumnosti. Toda če nekdo to iskreno in z vsem prepričanjem reče, ne morem drugače, kot da mu verjamem, čeprav jaz osebno tega ne doživljam.
Na prav poseben način se ob smrti dragih pokojnih zavemo, kako smo vsi povezani med seboj, živi in mrtvi. Kako nam ta povezanost lahko pomaga živeti.
Vedno bolj sem prepričana, da bi moralo biti ob smrti dragega človeka naše najmočnejše čustvo hvaležnost. Hvaležnost za to, da smo bili toliko časa skupaj. Hvaležnost za vse, kar smo v teh letih skupaj doživeli, pa tudi hvaležnost za vse težko, s čemer smo se morali soočati in ob čemer smo rasli, tudi če se tega takrat sploh nismo zavedali. Velikokrat pa tudi hvaležnost za smrt, ki je morda zaključila obdobje, polno bolečine in trpljenja. Za tistega, ki umre, se sedaj začenja lepši način bivanja, brez bolečin in trpljenja, pred obličjem nebeškega Očeta, ki obriše vse naše solze. Tam nas sedaj pričakuje, da se mu nekoč pridružimo tudi mi, ki v tem trenutku še ne moremo vsega razumeti.
Lepo mi je bilo, ko sem slišala, kako so ob smrti sedemindevetdesetletnega očeta razmišljali njegovi otroci, vnuki in pravnuki. »Dozorel je«, so rekli. Večkrat bi si želela slišati kaj takega.
